Stopljeni skupaj
Mala katastrofa je, če opaziš, da si se navzel finte bližnjega. A ne moreš si pomagati. Ljudje povzemamo. Geste, fraze, izraze, korake, gibe in druge podobnosti. Več kot daš nase in za bolj ekskluzivnega prefriganca, kot se imaš, iz bolj zakotnih izvorov jemlješ. V tem smislu smo bili Slovenci vedno bolj uvozno kot izvozno usmerjeni. Več je bilo uvažanja fint k nam kot izvažanja originalnih fint ven. Gospod Miler (Fredi) je pred nekaj leti prostodušno priznal, da je nekaj njegovih napevov dejansko ruskih. Od nekega hotelskega klaviaturista naj bi kupil ogromno zbirko mp3-jev. Podobno so verjetno dojemali razmere tudi Pop Design, ko so posegli po nemških hitih in jih tukaj plasirali kot svoje. Da je Nemčija daljni svet, ki mu tukaj nihče ne sledi, so očitno menili fantje. Praksa v vsakem primeru kaže, da so osebki, ki so sposobni ponavljati in eksploatirati nekaj že dognanega, uspešnejši od osebkov, ki poskušajo stalno izumljati nekaj novega. Kajti revolucija itak žre lastne otroke, pojav je pa znan tudi kot »past za pionirje«. Če si ti ta, ki si je izmislil nekaj novega, res ni nujno, da boš ti tudi ta, ki se boš s tem okoristil materialno. Prej nasprotno. Kajti dostop do distribucijske mreže je vsaj enakovreden moment kot kreativnost, če ni celo bolj pomembna za uspeh od domislice same. Življenje v naših krajih v vsakem primeru gnete po svoje in daje specifične domislice. Slastno bi na primer bilo preveriti, ali je za slovenske politike v primerjavi z njihovimi svetovnimi kolegi kaj bolj (ali pač manj) značilno gladenje in poravnavanje robov papirjev, ki jih imajo na javnih nastopih na mizah pred seboj. Naši jih malodane vsi po vrsti stalno ravnajo in zlagajo, spravljajo v isto ravnino in pod »špagco«, kot da so kaki manekeni nešplamparije. In ostanimo pri politiki. Gospoda Pahorja na častitega Maistra proslavi sem namreč odposlušal kanček oni dan. In spet slišal mantrični »stopiti skupaj«. Ta »stopiti skupaj« je po uporabljenosti fraz med našimi politiki slej ko prej v samem vrhu. Kot med športnimi reporterji izraz »tisti pravi« ali pač »zavil ga je v črno«. Njegova klasična uporaba seveda je: »Slovenci smo že večkrat dokazali, da znamo stopiti skupaj.« Presedajoče. Sploh če si bolj kot katarz, skupnih kotlov in lebdeče entuziastičnih stanj želite zgolj, da vam pri zagonu dejavnosti ne povzroči težav sleherni novi uradnik s svojim tolmačenjem zakonodaje. In ne, to »stopanje skupaj« ni primerljivo z domislico Kennedyja: »Ne sprašuj, kaj lahko država stori zate, ampak kaj lahko ti storiš za državo.« Čeravno se na prvo žogo morda zdita podobni domislici in si v svojih demagoških namerah celo sta, Kennedyjeva hrabri individualizem. Na primer to, da (če sem aktualen) ne voziš s ponarejenim vozniškim dovoljenjem, ker na ta način rediš razmere, ki lahko enkrat stanejo glave tudi tebe ali koga tebi bližnjega. To »stopanje skupaj« pa cilja na kolektivizem. Na: »Mi, Slovenciiii!« Čarodejno. Kot naj bi pri košarki vse rešila borbenost (pa ne more vsega), naj bi državo rešil ta »stopiti skupaj«. Samoprispevek. Narodno pomoč. Skupinska bedenja za domovino, plebiscit ali v najboljšem primeru na sosedsko sorodniško zalivanje betonske plošče na novogradnji. Osebno sicer naravnost obožujem takšne gradbeniške akcije in kot sem nekoč že zabeležil, ga ni čez pivo iz hladne steklenice, ki jo je nagnila roka, vonjajoča po cementu. Nisem pa prepričan, če je bivanje države enako zalivanju plošče. Prostovoljna, izredna »horuk« akcija in neplačano delo. Tega je itak preveč. Podobno kot domačijskega kolektivizma. Nisem skratka prepričan, da je ta »stopiti skupaj« formula za uspeh oziroma primerna floskula. Prej bi rekel, da je hrabrenja potreben individualizem. Kar je gospod Maister ne nazadnje bil predvsem. Individualec.
![(Foto: Luka Cjuha)](/i/as/2013/11/24/757396.jpg)
(Foto: Luka Cjuha)