Knjižni sejem: Tranzicija bo trajala četrt stoletja

Prve žrtve so zahtevnejše knjige

V vseh treh baltskih državah so trgi z ekonomsko krizo močno usahnili. Padla ni le kupna moč, pač pa je razmere poslabšala tudi država: z dvigom davščin, manjšanjem subvencij za založnike in knjižnične odkupe. Kot prve žrtve so padli znanstveno založništvo in zahtevni projekti za otroke, posledice pa so številne prodajne akcije. Avstrijski založniški svetovalec in direktor ameriškega knjižnega sejma za mednarodno sodelovanje Rüdiger Wischenbart opozarja, da je to prav tisto, kar je veliko škodo prizadejalo britanskemu trgu: »Trg so skorajda uničile prodajne akcije, v katerih so tri knjige nudili po ceni dveh, saj so s tem kupcem sporočili, da knjige nimajo vrednosti.«

Zgovoren je litovski primer, kjer je število založnikov sicer ostalo enako, vendar se je skorajda razpolovilo število zaposlenih v panogi. Založniki si pomagajo tako, da širijo dejavnost – nekateri začnejo izdajati razglednice, drugi pridobijo subvencije za različne projekte. Knjigarne skušajo krizo prebroditi tako, da vse več prostora namenjajo kavarnam ter prodaji pisarniških materialov in igrač. »Knjigarniške verige se sicer niso zapirale, a učinek je isti, saj se je skrčil prodajni prostor za knjige,« pravi predsednica združenja založnikov.

Izposoja v plastičnih vrečkah

Vse tri države imajo tako kot Slovenija težave s sposobnostjo bralcev, da berejo v tujih jezikih. V Estoniji prodaja knjig v angleščini trenutno narašča hitreje kot prodaja prevodov. Sicer pa pri njih ta čas poteka debata, ki jo je Tauno Vahter iz založbe Tänapäev označil kar za simptom »imbecilne politike«. Ukiniti želijo namreč državno financiranje knjižnic in ga v celoti prenesti na ramena občin. Nenaklonjenost knjižnicam poznajo tudi v Litvi, kjer so se močno skrčila sredstva za knjižnične odkupe, hkrati pa je upadla kupna moč še več ljudi »pregnala« v knjižnice, kar seveda ustvarja velik pritisk na razpoložljivo gradivo. »Videla sem že, kako so izposodili knjigo v plastični vrečki, tako je bila že zdelana,« pravi Aida Dobkevičiute.

E-knjižni trgi se ob Baltiku razvijajo počasi, zaradi česar se množijo piratske kopije knjig, predvsem v Litvi, kjer so uspešnice že po nekaj dneh na voljo na spletu, kar pomeni izpad dohodka, s katerim bi lahko založba izdala tri nove naslove. Ko založniki proti temu protestirajo, se javno mnenje obrne proti njim kot zaviralcem razvoja. »Ne moremo jih prepričati, da piratstvo panogo uničuje, ker s takimi trendi kmalu ne bo mogla izdati več ničesar, kar bi lahko ilegalno skenirali,« pravi predsednica združenja.

Sicer pa je zanimivo, da se v vseh treh državah bolj kot avtorji in založniki prepirajo založniki in knjižnice, kar velja tudi za Slovenijo. Wischenbart ta pojav opaža na vseh koncih sveta in meni, da je posledica dejstva, da se vsi trije akterji vidijo kot ključni v knjižni verigi. »A bodo v kratkem postavljeni pred izziv, saj v nacionalna okolja vstopajo globalni velikani kot Amazon, ki jih vse postavljajo v podrejeno vlogo.«

Kriza spremenila globalno sliko

E-knjige, ki na Baltiku in v Sloveniji še ne predstavljajo niti odstotka trga, so medtem postale del realnosti na globalnem trgu. Če predstavlja e-knjiga v ZDA in Veliki Britaniji že četrtino oziroma petino trga, pa je vprašanje, ali lahko tudi v manjših državah pričakujemo takšno rast. »Sam imam zelo resne dvome, da se bo to zgodilo,« pravi Wischenbart. Verjame, da je tranzicija knjig v elektronski svet stvar petindvajsetih let, mi pa smo sedaj tako rekoč v letu ena, kot je pred časom dejal ustanovitelj in direktor Koba Michael Serbinis.

Tako tiskane kot e-knjige so namreč zelo vpete v ekonomsko moč države. Največje knjižne trge imajo gospodarske velesile: ZDA, Kitajska, Nemčija, Japonska, Francija in Velika Britanija skupaj tvorijo 60 odstotkov vsega trga s knjigami. Z e-knjigami ni nič drugače, le da se tukaj še hitreje najbolj razvitim bližajo trgi v razvoju, kakršna sta indijski in brazilski. To ni nič čudnega, pravi Wischenbart: »Medtem ko je kupna moč v ekonomskih silah zaradi krize usahnila, se je na trgih v razvoju okrepila. Rastoč srednji razred pa ima vedno večje potrebe po izobraževanju in zabavi.« Ni pa e-trg še nikjer zares raznolik, saj ga za zdaj poganjajo predvsem največje žanrske uspešnice, predvsem romance in fantazija, medtem ko drugi močan segment predstavljajo izjemno ugodne samozaložniške izdaje. Vse to e-trgu onemogoča, da bi v najkrajšem času oblikoval zares raznoliko ponudbo.

Samo še stvar med stvarmi

Paradoksalno je, da so knjige prav s selitvijo v digitalno okolje postale »stvar med stvarmi«. Wischenbart meni, da so se na najbolj priljubljenih platformah izgubile med glasbo, filmi in igricami, v čemer vidi izrazit prelom s tradicijo, saj so knjige vedno veljale za tržno posebnost. Se pa e-knjige že kažejo kot pomemben dejavnik premoščanja ekonomske krize, ki je po knjižni panogi močno udarila. Lani je bilo prvo leto, ko je Britancem uspelo s prodajo e-knjig v celoti nadomestiti izpad prihodka od prodaje tiskanih knjig. Še bolj radikalen je primer Španije, kjer ne slovijo po visoki bralski kulturi, a so jo dejansko povečale e-uspešnice, ki so jih ponudili po izjemno nizkih cenah.

Na sejemski Debatni kavarni smo lahko slišali, da si slovenski založniki konservativno zatiskajo oči pred tem, da je e-knjige treba ponuditi tudi v slovenščini. Renata Zamida iz Študentske založbe, skrbnice e-knjižnice in e-knjigarne Biblos, meni, da je tako razmišljanje preživeto. Wischenbart pritrjuje in opozarja na nemški primer, kjer so manjši založniki dolgo vihali nosove nad e-knjigami, kar so nekateri drugi, prav tako majhni, izkoristili za prehitevanje konkurence. »Kdo bo bral Handkeja na bralniku, ni pravo vprašanje. Dejstvo je, da se bodo bralske navade spreminjale, ko bodo tablični računalniki postopoma postajali cenovno dostopnejši.« Največji problem neodzivnosti majhnih založnikov vidi v tem, da s svojim nezanimanjem pomagajo ustvarjati »črni trg«: bralci, ki želene e-knjige ne najdejo v ponudbi založb, ustvarijo piratsko kopijo ali pa se zatečejo k angleščini.