V takšnem spominu imam koncert Kinga Khana pred desetimi leti v KUD Franceta Prešerna, kjer je nastopil s spremljevalno zasedbo His Sensation Shrines. Takrat se ga je najavljalo kot maharadžo soula, botra vudu soula, Mohameda Alija rhythm'n'bluesa – in ob teh gromkih, bombastičnih propagandnih sloganih smo se spraševali, kdo, za hudiča, sploh je ta šestindvajsetletni Kanadčan indijskega rodu. Na koncertu smo naleteli na srboritega, razigranega, navihanega nastopača, ki nas je kot reinkarnacija Screamin' Jaya Hawkinsa, Jamesa Browna, Slyja Stona in Little Richarda v eni osebi nagovarjal, napadal, rajcal in na koncu pustil vtis, da iz njega še nekaj bo.
Od takrat do danes je Arish Akhman Khan prehodil turbulentno pot. Iz na videz zabavljaškega vsiljivca se je spremenil v eno osrednjih in nepogrešljivih fac aktualne garažnorockovske scene. Po številnih sodelovanjih in projektih, padcih in vzponih, selitvi v Berlin, poroki, rojstvu otrok in izgubi prijateljev je po šestih letih diskografskega mirovanja s spremljevalno skupino The Shrines posnel nov album Idle No More, ki nas osvoji s svojo lahkotnostjo in iskrenostjo.
Umetniška avra Kinga Khana je zrasla ob izdajah založb Stax, Motown, Crypt in Norton ter z neštetokrat preposlušanimi izdajami kompilacij Back From The Grave, Pebbles in Nuggets, od katerih se je nalezel črnega soula in zabredel v rockovsko psihedelijo. Idle No More je svojevrsten hommage 60. letom. Iz njenih kodrov je spleteno najboljše iz tistega skuštranega časa. Igrivost rokenrola, opojnost psihedelije in gruv soula odlikujejo to ploščo, ki ne ruši zidov in ne premika meja. Ni pretenciozna, je pa ambiciozna in odmeva s svojo brezčasnostjo in srčnostjo. H konsistentni razigranosti precej pripomore veliki internacionalni psihedelični soul orkester. Tako pihalno kot ritem sekcijo tvorijo prekaljeni glasbeniki. Med njimi so tudi takšni, ki so igrali za Curtisa Mayfielda, Boa Diddleyja, Ika & Tino in Stevieja Wonderja. Vendar bolj kot referenčnost privleče njihov skupinski uživaški polet. Že prejšnja plošča z The Shrines, What is?! (2007), je bila dragulj med deli Kinga Khana, od katerega pa se Idle No More odlikuje po dorečenosti, zrelosti in zaokroženosti vseh dvanajstih pesmi, ki so daleč od trendovskih retro kalupov. In tudi po angažiranosti in premisleku. Že naslov plošče je povzet po imenu kanadske okoljevarstvene aktivistične skupine. Kar nekaj skladb je posvečenih njegovim bližnjim (ženi Lil, prezgodaj preminulima prijateljema Jayu Reatardu in Bobbyju Ubangiju), kritično se loti celo rabot Obamove vlade. Predvsem pa žari življenjskost. Z njo je King Khan kronal dosedanjo pot, z objavo za uveljavljeno neodvisno hišo Merge, katere varovanka je med drugim skupina Arcade Fire, pa namiguje, da je obrnil novo stran v karieri.