»Predlagane spremembe v zakonu o višjem strokovnem izobraževanju vodijo v to, da bodo višje šole postale pisarne z direktorjem, referentom za študijske zadeve, organizatorjem praktičnega izobraževanja in poštnim nabiralnikom. Z najetimi popoldanskimi predavatelji brez andragoško-pedagoške izobrazbe bodo omogočale pridobitev najmanj vredne diplome terciarnega izobraževanja,« je včeraj svoj odstop utemeljil dr. Janko Muršak, predsednik Strokovnega sveta za poklicno in strokovno izobraževanje (Svet). Zaradi svoje strokovne odgovornosti, je poudaril, pri takšnem razvoju ne more več sodelovati.
Dvojna merila glede nujnosti pedagoške izobrazbe
V Sloveniji ta hip deluje 51 višjih strokovnih šol, od tega 23 zasebnih. Pogoji za njihovo ustanovitev so razmeroma mili, zakonska novela pa jih za razliko od zakona o visokem šolstvu ne zaostruje. Zadoščajo trije zaposleni, predavatelji pa lahko delo opravljajo pogodbeno. Značilnost teh šol, na katerih je približno 40 odstotkov praktičnega pouka, je tudi, da zasebne med njimi izvajajo samo izredni študij, kar pomeni, da program bolj ali manj vedno izvedejo v okrnjeni obliki. Tudi to ministrstvo ne moti preveč. Kot predavatelji nastopajo praktiki, strokovnjaki za različna področja (za frizerstvo, računovodstvo, kozmetiko...), ki v višjih šolah poučujejo ob svoji redni zaposlitvi. Dr. Muršak pravi, da njihovo delo ceni, vseeno pa se ne more strinjati s tem, da tem predavateljem po prenovljenem zakonu ne bo več treba opraviti programa za pridobitev pedagoško-andragoške izobrazbe, ki po zdajšnjih pravilih obsega 30 kreditnih točk (en semester). To izobrazbo bodo namreč po novem zakonu potrebovali le tisti, ki bodo redno zaposleni v vzgoji in izobraževanju, pogodbeno zaposleni predavatelji na višjih šolah pa nič več. »Poleg diskriminacije zaposlenih to pomeni, da bomo lahko v prihodnje imeli šole, na katerih ne bo niti enega učitelja, ki bo kaj vedel tudi o didaktiki, ocenjevanju in preverjanju znanja... To je nesprejemljivo. Tako podcenjujoče ni razumljena skrb za didaktiko na nobeni stopnji izobraževanja,« se jezi Muršak.
Drugi razlog, zaradi katerega odstopa, je rešitev v zakonu, po kateri naj bi Svet namesto dosedanjih dveh komisij za imenovanje predavateljev in akreditacijo programov imenoval eno komisijo, ki pa ne bi bila več delovno telo Sveta, temveč bi sama imela pooblastila. To pomeni, da Svet ne bi več imel vpliva na to, kakšen izvedbeni program bi komisija sprejela, kaj bi se v resnici sploh izvajalo v šolah. Muršak daje vedeti, da za tem stojijo interesi zasebnikov v skupnosti višjih strokovnih šol, zainteresiranih za čim nižje stroške oziroma čim višje dobičke. Ker ministrstvo ni prisluhnilo Muršakovim argumentom, na primer predlogu, da bi to komisijo imenovalo samo, Svet pa ga je podprl le delno, se je odločil za odstop.
Pikalovo ministrstvo: Prenos izkušenj iz dela ima prednost
Na ministrstvu za izobraževanje pojasnjujejo, da so bila stališča glede imenovanja komisije s strani Sveta deljena, večina članov pa je podprla predlog, da komisijo imenuje Svet. Glede pedagoško-andragoške izobrazbe, ki ne bi bila več pogoj za imenovanje predavateljev, ki so zaposleni zunaj vzgoje in izobraževanja, pa se je s predlagano rešitvijo strinjala velika večina v Svetu. (To rešitev je predlagal Sviz). V razpravah sta bili obravnavani obe možnosti – da komisijo za akreditacijo imenuje vlada ali da jo imenuje Svet. Prevladalo je stališče, da gre za komisijo, ki bo odločala o izrazito strokovnih vprašanjih – na primer o skladnosti programov z izhodišči za pripravo programov in s poklicnimi standardi – zato je po mnenju ministrstva bolje, da tako komisijo na predlog različnih interesnih skupin (zbornic, sindikatov, študentske organizacije, ministrstev) imenuje strokoven, ne pa političen organ.
Glede pogojev, ki jih morajo po zakonu izpolnjevati predavatelji višjih šol, pa so tehtali med ciljem, da se v študijski proces vključujejo strokovnjaki iz delovnega okolja, ki študentom lahko prenašajo najnovejše izkušnje, niso pa pripravljeni svojega delovnega področja opustiti in ga zamenjati za delo v vzgoji in izobraževanju, in zahtevo, da imajo vsi strokovni delavci tudi pedagoško-andragoško izobrazbo, pridobljeno po programu za izpopolnjevanje na ustrezni fakulteti (na FF, kjer je zaposlen tudi dr. Muršak). Prevladalo je stališče, ki so ga izrecno podprli v Združenju delodajalcev Slovenije, Skupnosti višjih strokovnih šol Slovenije, Svizu in Svetu, da je prenos izkušenj iz delovnega okolja s strani vrhunskih strokovnjakov vrednota, ki ima prednost pred formalno pedagoško-andragoško izobrazbo. Še zlasti ker morajo tudi ti strokovnjaki izkazovati vidne dosežke na pedagoškem področju, pri drugem imenovanju pa je obvezno tudi mnenje študentov o njihovem izobraževalnem delu.