Avgusta letos uvedene prevoznice za les, s katerimi so na kmetijskem ministrstvu želeli preprečiti sivo ekonomijo pri trgovini z lesom in ki so se v določenih primerih kaj kmalu pokazale kot problematične, niso edina stvar, ki pesti kmete. Nekateri do svojega lesa ne morejo tudi zaradi težav s solastništvom, saj jim revirni gozdarji poseka brez soglasja solastnikov ne dovolijo, pot do soglasja pa je lahko tudi trnova.
»Zima trka na vrata, jaz pa, kljub temu da imam v gozdu zadosti lesa, doma še vedno nimam drv. Ker je solastnikov gozda zelo veliko, mi gozdar brez soglasja ostalih poseka nekaj dreves ne more in ne sme odrediti,« nam je potarnal Milan Bokalič iz okolice Brežic, ki je na poti do pridobitve potrebnega soglasja preostalih sorodstveno povezanih solastnikov tudi na račun nekaterih neurejenih razmerij že zdavnaj obupal.
Pot do soglasij je lahko zelo težka
Solastnikov je namreč kar blizu trideset, precej jih prebiva v Ameriki, nekaj jih je že umrlo. Zaradi tega se zaveda, da nima praktično nikakršnih možnosti, da bi do zahtevanih soglasij lahko prišel pred pomladjo. Pri iskanju rešitve Bokaličevega primera smo na različnih institucijah naleteli na različne odgovore, vendar so si vsi edini, da zadeva res ni enostavna. Pričakovano najkrajši so bili na ministrstvu za kmetijstvo in okolje, kjer so s pojasnilom, da se za izdajo odločbe v primeru rednega odkazila dreves za posek zahteva soglasje vseh zemljiškoknjižnih lastnikov, samo ponovili to, kar piše v zakonu.
Tudi Andrej Breznikar z zavoda za gozdove pojasnjuje, da mora imeti v primeru solastništva vsak solastnik možnost udeležbe v postopku, kar pomeni tudi sodelovanje pri skupni izbiri dreves. V primeru solastništva je postopek skupne izbire dreves za možni posek mogoče začeti, če se s sečnjo strinjajo solastniki, katerih idealni delež sestavlja več kot polovico vrednosti. »Solastniki imajo seveda možnost, da določijo skupnega predstavnika. Če solastnik prebiva v tujini, mora imeti v skladu z zakonom o upravnem postopku pri nas pooblaščenca. V takšnem primeru se torej odločba o poseku vroči pooblaščencu, prevoznic pa se izda toliko, kolikor je solastnikov,« dodaja Breznikar.
Četrtina gozdov je v solastništvu
Da Bokaličev primer verjetno ni osamljen, potrjuje podatek, da ima več kot četrtina slovenskih lastnikov gozdov svojo gozdno posest v solastniškem razmerju, ta delež pa se zaradi dedovanj še povečuje. Upravljanje solastniških gozdov je težje kot upravljanje enolastninske posesti. Tudi delo javne gozdarske službe je v takih gozdovih zaradi nujnega usklajevanja interesov več solastnikov težje, pojasnjuje Andrej Andoljšek s Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, kjer so problem, pri katerem gre tudi za zelo oteženo, če ne celo onemogočeno gospodarjenje s posameznimi gozdnimi parcelami, že velikokrat izpostavili. »Predlagali smo, da se za kmetijska in gozdna zemljišča prepove možnost solastnine. Odgovor je bil, da bi to sicer lahko naredili za naprej, ne morejo pa tega urediti za nazaj. Edino, kar je bilo spremenjeno v zakonu o gozdovih leta 2007, je, da se gozdnih parcel, manjših od 5 hektarjev, ne sme deliti,« pravi Andoljšek, ki Bokaliču med drugim svetuje, naj solastnikom v tujini, če ima to možnost, predlaga odkup njihovih deležev, na zemljiški knjigi pa naj preveri, kdo je dedoval deleže umrlih.
Revirni gozdar v okviru upravnega postopka lahko določi začasnega zastopnika le za primere nujnih del v gozdovih, ko gre na primer za sanitarno sečnjo, pod kar pa sečnja drv ne sodi. Po vseh odgovorih sodeč se zaskrbljeni Milan Bokalič to zimo ne bo mogel greti z lastnimi drvmi in si bo moral poiskati kakšen drug, po vsej verjetnosti dražji vir energije.
