Kako se nisem približal, če sem bil v prejšnji sezoni na tekmi svetovnega pokala četrti (28. januarja lani na smuku v Garmisch-Partenkirchnu – op. p.)? Tudi v Kitzbühlu sem bil na Hausbergu še najhitrejši, potem pa sem naredil napako. Vedno se je zgodilo nekaj, da zgodba ni bila popolna kot ob največjem uspehu v Kitzbühlu, ni pa se zgodilo, da bi pozabil smučati. Lahko rečem, da sem lansko sezono smučal celo najboljše doslej. V Garmisch-Partenkirchnu denimo bi se zanesljivo uvrstil na zmagovalne stopničke, če se ne bi spreminjali tekmovalni pogoji, zaradi katerih so imeli smučarji z višjimi startnimi številkami boljše razmere, kar so izkoristili, sam pa sem končal na sedmem mestu. Kasneje sem bil enkrat po vrhunski uvrstitvi še diskvalificiran, in ko pogledaš sezono po koncu, ugotoviš, da nisi osvojil skoraj nič točk. Kruta je ta naša zgodba.
Ko vas opazujemo s strani, venomer delujete tako zelo motivirani, da se vas človek kar ustraši. Kje se ta odločnost izgubi na progi?V preteklosti sem imel največ težav na začetku sezone. Vedno sem imel občutek, da sem treniral dobro, a rezultati v Severni Ameriki in prvi smuki v Evropi tega niso pokazali. Šele v zadnjih dveh letih sem se prepričal, da mi rezultati v Lake Louisu in Beaver Creeku ne jemljejo volje, saj je sezona po teh tekmah še dolga.
Na februarskem SP v Schladmingu se je z letala videl vaš smučarski karakter. Bili ste med najhitrejšimi do ciljne strmine, ko pa je bilo treba narediti tehnični ovinek za kolajno, ki loči mojstre od velemojstrov, ste pogoreli. Se strinjate?Ne bi rekel, da sem bil slabši zaradi tehničnega znanja, temveč je bil problem v glavi. Smučal sem na limitu, a se mi ni izšlo.
Ni bila napaka posledica vaše večne pomanjkljivosti – veleslalomskega znanja?Dokler smo smučali na starih veleslalomskih smučeh, bi se z vami strinjal, da sem imel premalo veleslalomskega znanja. Odkar se v veleslalomu tekmuje z novimi smučmi, pa je smučanje drugačno kot v hitrih disciplinah. Na strminah se v veleslalomu smuči postavijo počez, v hitrih disciplinah pa je tehnika drugačna. Zato se je spremenil tudi trening tehničnega znanja v hitrih disciplinah, ki temelji bolj na zaprtih superveleslalomih ali zelo dolgih razdaljah med vratci na veleslalomski postavitvi.
Ste prestari, da bi naredili napredek tudi v superveleslalomu, v katerem sicer nikoli niste blesteli?V superveleslalomu sem v zadnjih letih precej nazadoval. Imel sem veliko težav s smučmi. Ko sem padel iz elitne trideseterice, se mi ni uspelo znova uvrstiti vanjo, saj sem zaradi slabe opreme izgubil tudi zaupanje. Letos je pred začetkom sezone superveleslalomska zgodba spodbudnejša. Kot kaže, imam kvalitetnejše smuči, ki mi omogočajo tudi dobro smučanje na mehkem terenu. Koliko bodo hitre, bodo pokazale tekme, saj v zadnjem času nikjer po Evropi ni bilo takšne snežne podlage, kakršne bodo na tekmah svetovnega pokala.
Pravite, da niste imeli konkurenčnih smuči. Zakaj ste potemtakem toliko časa vztrajali pri Elanu, ki je že leta nazaj izgubil boj s konkurenčnimi proizvajalci smučarske opreme v svetovnem pokalu?Preden sem se vrnil k Elanu, sem tri leta tekmoval z opremo Atomic. Tedaj je bil to najboljši proizvajalec smučarske opreme v svetovnem pokalu, a se z njihovimi smučmi nisem znašel. Zakaj? Za to po mojem mnenju obstajata dva razloga. Prvi je ta, da sem dobival precej slabši material kot najboljši smučarji, kot drugo pa mi ne ustreza Atomicov koncept tekmovalnih smuči. Pri Elanu sem ves čas poslušal obljube, da se bodo spremenile superveleslalomske smuči. Toda letos res kaže bolje.
Ste pa vztrajni...Ko na prvem treningu v tej sezoni v Zermattu superveleslalomske smuči še niso bile prave, sem se usedel za računalnik in poslal na Elan odločno elektronsko sporočilo o trenutnem stanju, na katerega so se odzvali zelo hitro. Kmalu je bilo narejenih šest tekmovalnih prototipov, od katerih sta dva kar v redu. Pozna se tudi, da so se na vrhu zamenjali ljudje in zapihal je svež veter. Čuti se več energije, več je skupnega delovanja.
Olimpijsko progo v Sočiju ste preizkusili na generalki pred dvema sezonama. Kaj pričakujete na njej?Zgornja polovica je zelo tehnična, superveleslalomska, spodnji del pa je smukaški, torej z dolgimi zavoji in valovi ter skoki pred ciljem. Vsebovala bo vse smukaške prvine.
Kako ste doživeli pripravljalni poraz v Čilu, ko je dal tako celotni slovenski reprezentanci kot nekaterih drugim uveljavljenim smukačem zaušnico tekmovalec v smučarskem krosu Filip Flisar?Nimam nobenih težav. Vesel sem bil za Flisarja, ki je pokazal, da je odličen alpski smučar. Vesel sem tudi, da bo z nami na treningu v Lake Louisu. Treba pa je vedeti, da so bili na omenjenem smuku v Čilu specifični septembrski pogoji, kakršnih na tekmah svetovnega pokala ni nikoli. Bilo je malo snega, ni bilo izletnih con, smučanje je bilo zelo tvegano, kar je pripomoglo k dejstvu, da je slovenska reprezentanca do konca sezone izgubila Boštjana Klineta. Osebno nisem bil pripravljen nositi glave na prodaj že tretjega ali petega septembra, saj sezona šteje od 30. novembra naprej.
So v reprezentanci kakšne spremembe, odkar se ji je kot trener pridružil vaš dolgoletni sotekmovalec Andrej Jerman?Ko imaš v ekipi nekoga, ki pozna tekmovalce in smuke, je to zelo dobro. Veliko energije bo privarčevane že s tem, da trenerja ne bo treba učiti določenih prvih, kar je sicer praksa, ko se trenerji priključijo hitrim disciplinam. Zelo redki so tudi, ki vedo, kaj na smukih pomeni dvocentimetrski lok na skoku.
S kakšnim izkupičkom bi bili zadovoljni, ko se boste s tekem v Kanadi in ZDA decembra vrnili v Evropo?Lani smo naredili rezultatski napredek. Upam, da ga bomo tudi letos. Letos prvič pred preizkušnjami v Severni Ameriki treniramo v ZDA in ne Kanadi. To je bilo tudi zame prvič, saj smo se na tekme vedno pripravljali na kanadskem snegu, ki je povsem drugačen od ameriškega.
