Milan Birsa

Na tožilstvu v Celju se je zaposlil leta 1972, tri leta kasneje pa je prevzel mesto sodnika na občinskem sodišču v Šmarju pri Jelšah. Po enem letu sodniške službe se je vrnil in več kot dvajset let neprekinjeno vodil celjsko tožilstvo. Bil je tudi vodja višjega tožilstva v Celju oziroma zunanjega oddelka vrhovnega državnega tožilstva, leta 2007 pa je prevzel vodenje okrožnega tožilstva na Ptuju, kjer je ostal vse do upokojitve. Pred tremi leti so mu podelili naziv višjega državnega tožilca svetnika.

Bilo je precej lažje. Srečevali smo se s primeri, ki smo jih obvladovali in so bili sorazmerno lahko rešljivi. Postopki so bili krajši, učinkovitejši, zapletene gospodarske kriminalitete nismo poznali. Ukvarjali smo se predvsem s klasično kriminaliteto. Sčasoma so se zadeve bistveno spremenile. Vedno bolj zahtevni primeri so od nas zahtevali drugačen pristop in predvsem drugačna, poglobljena znanja z različnih področij. Poleg tega so pravice in svoboščine, ki se izražajo v sodbah mednarodnih sodišč, prinesle v dokazni postopek strožje zahteve, zaradi katerih smo se začeli srečevati z izločitvami nekaterih dokazov in zaradi tega v nekaterih primerih ostali tudi »bosi«.

Ne, na tožilstvu s tem nismo imeli težav. Na različnih tožilstvih sem bil vodja okoli 35 let in sem imel pregled nad kadrovskimi zadevami. Zadnji dve ali tri leta, ko sem bil vodja tožilstva na Ptuju, pa so se začeli problemi, ker ni bilo več denarja za nove kadre in ker je bilo delo vedno bolj obsežno in zahtevno. Vrsta mladih je ostala »na čakanju«. Njihov status strokovnih sodelavcev se še vedno vleče v nedogled, ker se delovna mesta ne sprostijo, novih pa ni.

Kadrovske razmere na tožilstvu nikoli niso bile takšne, da bi na obravnavi lahko sedela dva tožilca. Primer Tekačevo je bil med prvimi, če ne celo prvi v Sloveniji, na katerem sva v drugi fazi delala dva tožilca. Do prve obsodilne sodbe sem bil sam, potem pa se mi je pridružil tožilec Stanislav Pintar. Zdenka Cerar, ki je bila takrat generalna tožilka, mi je svetovala, naj zaradi zahtevnosti primera in velikih pričakovanj javnosti pomoč sprejmem – in bilo je prav, da sem jo. S Pintarjem sva si razdelila delo in moram priznati, da mi je zelo olajšal težko breme.

Res sem jo, moram pa poudariti, da mi nagrada pomeni neko zadoščenje za kadrovske peripetije, povezane z mojimi imenovanji. V tožilski karieri se mi je kar dvakrat zgodilo, da nisem bil imenovan za vodjo tožilstva. Prvič se je to zgodilo na začetku devetdesetih let. Čeprav sem bil vodja več let, je takratni generalni tožilec Anton Drobnič ob zaključku mojega mandata ocenil, da za vodjo nisem več primeren, zato sem nekaj časa to delo opravljal samo kot vršilec dolžnosti. Leta 2005, ko je ponovno prišlo do menjave oblasti in je bil pravosodni minister Lovro Šturm, je spet brez posebne obrazložitve prišla odločitev, da nisem več primeren za vodjo zunanjega oddelka vrhovnega tožilstva v Celju.

Verjetno sem padel v nemilost zaradi skupine Strelnikoff in tudi zaradi povojnih pobojev. Sicer pa sem v zadevi Strelnikoff sodeloval v dveh fazah. Ko je prišla ovadba na tožilstvo, sem jo prevzel, ker sem kot vodja običajno sam reševal občutljive zadeve. In ta zadeva je bila resnično občutljiva. Bila so devetdeseta leta, ko se je začel proces demokratizacije in ko se je na veliko kritiziralo verbalni delikt. To je bil znani 133. člen nekdanjega zakonika SFRJ, ki smo ga nekaj časa uporabljali tudi v Sloveniji, ker pač še nismo imeli nove zakonodaje. Cerkev je v tistem obdobju, ko smo imeli mlado državo, še posebej spodbujala rojstva. Ob sprejemu ovadbe sem ocenil, da glasbenikom ne moremo očitati, da so skušali namerno vzbujati versko nestrpnost, da torej zadeva ni za kazenski pregon in da bi jih kvečjemu lahko kaznovali za prekršek. Po mojem je šlo samo za provokacijo, vendar se večina kolegov na vrhovnem tožilstvu s tem ni strinjala. Skratka, ko sem s svojim stališčem seznanil generalno tožilstvo v Ljubljani, ki ga je takrat vodil Drobnič, so mi primer odvzeli in ga dodelili mariborskemu tožilstvu. To je vložilo obtožbo, ki pa so jo zaradi krajevne pristojnosti obravnavali v Celju. Prvostopenjsko sodišče je člane skupine oprostilo, tožilka iz Maribora se je na sodbo pritožila, jaz pa sem moral kot višji tožilec o pritožbi dati mnenje. Znova sem zavzel enako stališče, da ne gre za kaznivo dejanje in da je na ravnanje mladih fantov vendarle treba gledati nekoliko bolj demokratično. Primer se je tudi zaradi tega končal z oprostilno sodbo in to nekaterim takrat ni bilo všeč.

Da, ravnal bi popolnoma enako. Tudi glede povojnih pobojev bi rad poudaril, da na tožilstvih nismo imeli pomislekov, da gre tako pri Teharjah kot pri Kidričevem za huda kazniva dejanja zoper človeštvo in mednarodno pravo, vendar pa zbrani dokazi po oceni sodišča niso zadoščali za kazenski pregon. Srečevali smo se s problemom identifikacije posadk v taboriščih, torej z dokazovanjem, kdo je upravljal in v taborišču odločal o usmrtitvah. To je bil problem tako v Celju kot tudi na Ptuju. Primer Teharje je še vedno odprt, pri Kidričevem pa s subjektivnimi dokazi postopka nismo mogli speljati naprej. Takratni administrator, ki je bil glavna priča, je svoje izjave spremenil in ni potrdil tistega, kar je povedal kriminalistom. Seveda pa so bile te zadeve tudi politično občutljive in so me najbrž ocenjevali tudi na tej podlagi.

Ne bi rekel, da jih je bilo strah. V primeru Kidričevo, kjer smo se pritožili, ker sodišče na začetku ni hotelo uvesti preiskave zoper osumljence, ljudem enostavno ni bilo več do tega, da bi se znova izpostavljali, hodili na sodišče, se soočali. Da ne govorim o težavah z dokumenti. Nekateri so se kar izgubili. Ali so se resnično izgubili, ne vem, dejstvo pa je, da jih ni bilo več.

Še danes me ljudje sprašujejo, kako je s to zadevo. Ta primer sem dolga leta nosil v sebi. Verjetno tudi zato, ker živim v Rogaški Slatini in ker sem pokojne tudi osebno poznal. Oba s tožilcem Pintarjem sva vedela, da v Tekačevem ni bil samo Kristijan Kamenik, ampak je pri štirikratnem umoru sodeloval vsaj še en sostorilec, ki nam takrat ni bil znan, zdaj pa vemo, kdo je. Policiji je ta človek poznan, zato lahko pričakujemo, da se bo v prihodnosti kaj zgodilo. O podrobnostih ne morem govoriti, ker zadeva ni več »moja«, lahko samo rečem, da je človek takoj po umoru odšel v tujino in da ne gre za nobeno ime, ki ste ga v zadnjih letih povezovali s Kamenikom. Če želimo doseči obsodilno sodbo, ga bo potrebno vključiti v proces. Ogromno indicev je, gre samo za vprašanje, ali bo ta krog indicev prepričal tudi sodišče. Tudi če ne bo prišlo do sodnega epiloga in bo zadeva ostala taka, kot je, pa bo javnosti nekoč potrebno povedati, da vemo, kako je potekal umor in kdo ga je zakrivil. Kaj bo to povzročilo, je drugo vprašanje.

Kje pa! Komaj sem čakal, da sem odšel, ker so bile obremenitve izjemne. Zdaj uživam v svoji mizarski delavnici, skrbim za vinograd in z velikim veseljem pričakujem petega vnuka. Občasno se srečam s kolegi, se sproščam s tekom, v medijih pa še vedno spremljam zgodbe iz pravosodja. Še vedno me pritegnejo in še vedno me tudi »razkurijo«.