Jolka Milič je zelo posebna osebnost v slovenskem kulturnem kozmosu in morda je imel to v mislih Matjaž Kmecl, ki jo je nekoč označil kot »fenomen«, morda tak neugnani kraševski vremenski pojav, za kar mu razumljivo ni bila hvaležna.
Jolka Milič se je že v mladosti zapisala knjigam daleč čez domače planke, knjigam vsega sveta, besedam, domačim in tujim, predvsem poeziji. Po drugi svetovni vojni je sicer končala učilišče in nekaj časa delala celo v banki, nato pa je iz intimnega navdušenja nad književnostjo začela prevajati in pisati kritike, sprva pod duhovito samoironično poimenovano rubriko Pomisleki gospodinje; a so ji to gospodinjo nato še dolgo molili pod nos kot diskvalifikacijo.
Poezijo je ves čas prebirala enako strastno kot prevajala, in to počne neumorno še danes, kljub lepim letom. Njenih prevodov, »pomislekov« in literarnoteoretskih zapisov se je nabralo toliko, da virtualna knjižnica Slovenije Cobiss ob njenem imenu zaškriplje kar 721-krat. Lotila se je marsičesa, a le enkrat tudi pisanja poezije: »Zagrešila sem samo en pesniški list z… lepljenkami. Toda nihče ni tega opazil, čeprav sem večkrat povedala na glas, da so to lepljenke in provokacija.«
Ogromno delo je opravila na področju prevajanja, četudi pravi, da zase ne bi pričakovala, da bo kdaj postala prevajalka: »V seznamu mojih vročih želja in načrtov za prihodnost, ko zrastem, tega sedečega in precej samotnega poklica ni bilo. Zdi se, da sem to postala sebi navkljub.«
Lotevala se je italijanske, španske in francoske poezije, od Lorce do Borgesa, Prima Levija in Umberta Eca, ki jo je prestavljala v slovenščino, in slovenske poezije, ki jo je prepesnila v italijanščino. Italijanskemu bralstvu je predstavila veliko naših najpomembnejših pesnikov – Srečka Kosovela, Edvarda Kocbeka, Jožeta Udoviča, Cirila Kosmača, Milo Kačičevo, Ivana Minattija, Ervina Fritza, Tomaža Šalamuna, Marka Kravosa, Josipa Ostija in mnoge druge. Njeni prevodi so izšli v knjižni obliki in v neštetih revijalnih objavah. Ob tem je treba povedati, da Miličeva ni le prevajalka, da je aktivno prispevala k marsikateri izdaji in igrala tudi pomembno vlogo medkulturne povezovalke, posebej z Italijo, kjer je bila njena vehemenca enako znana kot doma – Fulvio Tomizza jo je nekoč slikovito označil kot »hudiča v krilu«. Pred leti je za svoje delo prejela Lavrinovo nagrado, ki je namenjena prevajalcem iz slovenščine v tuje jezike, Republika Italija pa ji je namenila red zvezde nacionalne solidarnosti za njen prevajalski opus in življenjsko delo.
Njene literarne in kulturniške kritike so pogosto izzvale ostre polemike. In prav kot polemični »fenomen« jo pozna tudi širša javnost, saj ob tem vedno uporablja tisti deloma že pozabljeni, prekrasni, precizni in polni jezik, ob katerem se bralec zasanja, tudi če ga polemika ne zanima ali se z njenim mnenjem ne strinja.
Polemika je zanjo, kot je povedala pred časom, posebna vrsta igre, sabljanje s peresi: »Tiste, s katerimi sem polemizirala, sem vedno visoko cenila, jih nadvse rada brala, šlo je nekako za literarno igro, turnir, nekakšno posebno izkazovanje radosti in zanimanja nad priljubljeno stroko. Z inteligentnimi peresi se je bilo in se je še vedno užitek mečevati. Jih daš in jih dobiš po glavi, a je na moč osvežujoče, če ti prileti mojstrski udarec, ko pa mu vrneš z enako veščino in eleganco, je višek užitka.«
O koristnosti takšne inteligentne polemike nikoli ni dvomila: »Razvita, bistra, pogostna polemika je tudi zdravilo proti klientelizmu, proti filozofiji: jaz bom pustil tebe pri miru, če boš ti pustil mene, razdelila si bova ali bomo, po mafijsko, teren in vsak naj sadi svoje nedotakljive mokrocvetoče rož'ce poezije ali kisle kumarice.« Včasih je avtorje le opozorila na njihove napake, na primer, da je nekdo umrl, pa spet nastopil, a tudi to jih ni navdušilo. Verjetno med njimi ni bilo mečevalcev, le užaljene veličine.
Slovenska založniška dejavnost že nekaj časa živi v čudnem paradoksu hiperprodukcije naslovov, v kateri knjige, kot pravi Miličeva, »…izhajajo kot štručke noč in dan po en polovnjak, da njunih tempa vzhajanja in peke sploh ne dohajamo več«. Hkrati poteka vztrajna degradacija prevajalskega poklica in neusmiljeno kruhoborstvo na trgu prevajalcev, tudi tistih, ki se jim zdi, da je za prevajanje dovolj že, da izvirno besedilo približno razumejo. V tem okolju pa je prevajanje »mokrocvetočih rož'c poezije« postalo vse bolj podobno mečevanju z mlini na veter.
Miličeva je zmeraj prepoznavala tudi neenakost žensk, in bila, kot so zapisali v obrazložitvi nagrade, »vzor pokončnosti, poguma, odkritosrčnosti in bojevitega zagovarjanja osebnih stališč, v katerih brani podcenjeno in spregledano ustvarjalnost žensk«. Ob razvpitem sodnem procesu zoper pisateljico Bredo Smolnikar je pred leti podala nenadkriljivo analizo slovenske antifeministične patologije: »Namesto žive, resnične ženske in zgledno nezgledne matere, ki celo uživa v postelji, kar je menda najbolj motilo tiste krepostne hčerke in slovensko rahlo zatrto srenjo z visokim potencialom frigidnic, bi nam pisateljica morala namalati kakšno stoto slovensko milo jero, ki je čutno na nulti točki ali še nižje, in spredaj neobčutljiva kot likalna dila, zadaj pa kot perilni ploh, vendar vedno promptna, da se za moža, družino narod in domovino… žrtvuje.«