»Moram priznati, da je bila sezona zame zares uspešna. Tri kolajne na evropskem prvenstvu so odličen uspeh, čeprav, roko na srce, bi lahko posegel tudi po četrti. V četrtfinalu mi je namreč zmanjkalo nekoliko sreče,« se 56. mladinskega prvenstva na Moravskem spominja 15-letnik, ki je na prvenstvu močno presegel lastna pričakovanja. »Želel sem si vsaj eno kolajno, na koncu sem osvojil tri. Daleč najljubše mi je ekipno srebro, saj smo nanj dolgo čakali in je zato zares nekaj posebnega.«
Kljub uspehu pa si Hrastničan previsokih ciljev za zdaj ne želi postavljati. Letos je prestopil med mladince, kjer je konkurenca bistveno zahtevnejša, vseeno pa upa, da bo v naslednjih letih tudi v tej kategoriji pustil pečat. »Gre za veliko težjo kategorijo. Junija bo na sporedu znova evropsko prvenstvo, kjer si želim uvrstitve med najboljših šestnajst. Čez tri leta, ko bom imel že več izkušenj, pa bo morda tudi medalja uresničljiv cilj,« je optimističen Jorgić.
Veliki slovenski namiznoteniški up se sicer s tem športom ukvarja že deset let, trenirati pa je začel, ko ga je na trening povabil prijatelj. »Ko sem poprijel lopar, je trener videl, da sem talentiran in mi rekel, naj kar ostanem v namiznem tenisu. Treniral sem tudi košarko, a ko se je bilo treba odločiti med obema športoma, nisem prav veliko razmišljal in brez obotavljanja izbral namizni tenis,« se začetkov spominja Jorgić.
Mladenič pa ni edini športnik v družini. Pred leti je nogomet treniral njegov oče, mama je bila košarkarica, pod koši pa se vihti tudi njegov starejši brat. Kot pravi, jih v zadnjem času bolj malo vidi, saj je z letošnjim šolskim letom začel obiskovati športno gimnazijo v Novem mestu, povrhu pa so ob koncu tedna na sporedu še številni turnirji. »Kar težko mi je, a se človek hitro navadi na novo okolje. Od doma sem bil zaradi priprav na tekmovanja že v preteklosti odsoten po več tednov, zato zdajšnja situacija zame ni nič novega,« pove Jorgić, ki se je za odhod v Novo mesto odločil, ker je tam namiznoteniški center, kjer so zbrani najboljši tekmovalci. »Treningi so tu bistveno boljši in številnejši. Treniram po petkrat, šestkrat na teden po dve in pol oziroma tri ure na dan. Letos sem se odločil, da bom dal športu prednost pred šolo. A imam to srečo, da mi učitelji veliko pomagajo in razumejo, da sem vrhunski športnik.«
Prostega časa ima gimnazijec tako le za vzorec, vseeno pa občasno rad poprime za teniški lopar ali pa se prijateljem pridruži pri igranju nogometa. »Ostane mi zelo malo časa. Raje se posvetim šoli in namiznemu tenisu. Zabave? Vrstniki jih obiskujejo kar nekaj, a osebno mi ni do tega. Moj veliki vzornik je Bojan Tokić in upam, da bom nekoč dosegel tako visoko raven. Za kaj takega pa je potrebno veliko odrekanja.«
