Nemudoma se je zdrznil in možgane iz blesavega lagodja, zaradi katerega se mu je zakuhala situacija, v momentu preklopil v prestavo za optimalno reagiranje. Pristopil je do malega, za katerega je nekako ocenil, da bi mu morda lahko pomagal, ter mu dal ponudbo. Da mu da 50 evrov, če mu pomaga dobiti nazaj denarnico z dokumenti in kreditno kartico (ter 20 evri v njej). Petnajst minut pozneje je bila denarnica z dokumenti spet pri njem. Tudi rokavice in šal. In je še danes zadovoljen. Legitimiteto je našel v osebni krivdi. V tem, da je bil sploh tako nepreviden, da je jakno z denarnico vred pustil na neobvladljivem mestu, pri čemer mu ne more biti v olajševalno okoliščino niti njegova resnično prostodušno umetniška duša oziroma očitno neozdravljiv vzgib, da v življenjskih situacijah nikdar najprej ne pomisli na najslabše.
In ja, konec koncev sem na dokaj podoben način (in prav tako na Metelkovi) potolažil sebe tudi sam. Pred enim od klubov sem uradno odločilnega vprašal, ali morda še obratujejo, ter dobil povsem korekten odgovor, da ne oziroma da je konec, pri čemer naj navržem, da sploh ni šlo za neko grozno pozno uro, kar pa omenjam zavoljo pojava, da na Metelkovi na splošno ni več razloga za osuplost, če je programa konec ob 4. uri. No, zraven uradnega osebka je postavala še neka figura X s sposobnostjo govorjenja, ki se ji je, ko sem se že odmikal, zdelo smiselno pripomniti, da naj si nabavim slušni aparat. Redarjev znanec očitno. Od nekdaj problematičen profil ljudi. Nemalokrat so razlog za neljube scene prav oni. Priveski, željni afirmacije. Morda celo v iskanju službe. Kak Segal bi vsekakor odreagiral drugače, kot sem sam, ki sem pripombico preslišal in se kasneje podobno kot sodrug potešil s samokritiko. Da je v kontekstu uličarske modrosti neumnost spraševati, ali je programa konec, če se pa iz notranjosti kluba dejansko ni več nič slišalo. Seveda se lahko napaka oceni tudi kot relativna. Podobno relativno, kot je bilo relativno neupravičeno pričakovati, da me bo kordon robocopov v noči neredov pred mariborsko mestno hišo pustil, da na zasebnem vrtu najbližjega gostinskega obrata z veljavnim obratovalnim dovoljenjem uveljavim državljansko pravico, da spijem pijačo, za katero sem imel račun. Eksperiment se je končal, ko je nad menoj vznikel robocop, ki je v noč sunkovito izdihaval sapo. V bistvu bi lahko končal s sedmimi meseci zaporne kazni. Ničesar se ne da pojasnjevati enostransko, a prav lanski neredi so simptomatičen moment, ki generalno označuje definitiven konec idiličnega odmora, ki je recimo trajal zadnjih 20 let.
V veljavo spet prihajajo stara pravila. In stare vrste agresije. Očitno tudi že malodane pozabljen žanr zagrenjenih agresivcev, ki ljudem sikajo: »Kaj se smeješ?« Odkupiti svojo denarnico je torej vedno bil in ostaja soliden posel. Več od tega. Gre za primer harmoničnih oziroma malodane idiličnih medčloveških odnosov.