Med filmi, ki v sekciji Perspektive kandidirajo za vodomca, osrednjo nagrado Liffa, sta tudi Načelnik (Major, 2013) mladega ruskega režiserja Jurija Bikova in Obramba in zaščita (Obrana i zaštita, 2013), pod katerega se podpisuje Bobo Jelčić, priznani hrvaški gledališki režiser. Za oba filma bi lahko rekli, da ju je navdihnila realnost držav, v katerih se dogajata – Rusija ter Bosna in Hercegovina – v obeh primerih je realnost tudi zelo daleč od rožnate.
Zgodba Načelnika je postavljena v malo rusko mesto, kjer zakone kroji policija. Ko načelnik povozi otroka do smrti – edina priča nesreče je otrokova mati – njegovi kolegi takoj prikrojijo dokaze, njihova utečenost pa daje že na začetku slutiti, da to nikakor ni osamljen primer prirejanja zakonov po njihovi meri. Ko se zdi, da sta načelnik in njegov kolega že skorajda »uredila« zadevo, stvari v svoje roke vzame otrokov oče, kar celotno situacijo zaplete in jo pripelje do skrajnih meja. Atmosfero filma ves čas določa zamrznjena zimska pokrajina, ki poustvari namišljeno in tudi dejansko odrezanost od sveta, vedno bolj nedojemljiva dejanja nekaterih protagonistov pa nakazujejo, kam lahko pripelje skorumpiran sistem. Bikov se je že v svojem prvencu Zhit (2010) ukvarjal z vprašanjem določanja meja sprejemljivega, tokrat pa je stvari še potenciral in ustvaril film, ki nima zmagovalcev in poražencev, saj se konča tragično za vse vpletene: ko načelnik zasliši svojo slabo vest in hoče popraviti, kar bi se morebiti še lahko, ugotovi, da sistem ne dela razlik in uniči prav vsakogar, ki se mu postavi nasproti.
Razdeljeno mesto
O tem, kako sistem uniči posameznika, pa ima veliko povedati tudi Jelčićev film Obramba in zaščita, ki je na letošnjem festivalu v Pulju s sedmimi zlatimi arenami obveljal za velikega zmagovalca. Čeprav gre za njegov dolgometražni prvenec, je očitno, da gre za zrelega avtorja, ki je na platnu poustvaril kompleksno zgodbo, suspenz pa zgradil postopoma in premišljeno.
Že uvodoma je očitno, da ima glavni junak težavo oziroma problem, o katerem se mora pogovoriti s skrivnostnim gospodom Draganom, vendar pa se zdi začetek njegovega dneva povsem običajen. Med opravki po mestu srečuje sosede, znance in sorodnike, doma z ženo Mileno pije kavo, pogovarjata se, kako bosta šla na pogreb prijatelja, vmes pa ju obiskujejo še sosedi. Vsi pogovori, ki jih imata z ženo, nenehno klicanje gospoda Dragana in dileme, kako oziroma ali sploh iti na pogreb, pa dobijo pravo težo šele po vrnitvi s pogreba, ko Milena dokončno izgubi živce. Takrat postane jasno tisto, kar se je do tega trenutka samo dozdevalo – Slavko je Hrvat in katolik, umrli prijatelj je bil Bošnjak in musliman, Mostar pa je še vedno razdeljeno mesto, kjer se ljudje delijo na »naše« in »vaše«. Slavko je človek, ki je zrastel in živel v drugačni državi in ne glede na to, da se je vojna končala pred skoraj dvajsetimi leti, se ne more vživeti v novo, razdeljeno realnost in v nenehno iskanje kompromisov, ki jih življenje v takem mestu zahteva.
Režiserjeva odločitev, da bo stvari razkril počasi in jih razjasnil tako rekoč v retrospektivi, daje celotnemu dogajanju še večjo težo, saj postanejo sprva banalni dialogi, Slavkovo fantaziranje o samomoru in izmikanje sosedov na ta način dosti bolj pomenljivi, obenem pa pokažejo tudi širši družbenopolitični vidik, ki določa življenje v razdeljenem mestu. Kompleksnemu filmu seveda ne manjka humorja, režiser pa se je zanesel predvsem na dober scenarij in odlično igralsko ekipo z Bogdanom Diklićem (Slavko) in Nado Đurevsko (Milena) na čelu.
Tragikomedija v večnem mestu
Med zadnjimi projekcijami na letošnjem Liffu si bo mogoče ogledati tudi nekatere filme, ki so bili minuli teden nominirani za evropske filmske nagrade, in sicer italijansko-francosko koprodukcijo Neskončna lepota (La grande bellezza, 2013), španski film Sneguljčica (Blancanieves, 2012) in velikega zmagovalca letošnjega festivala v Cannesu, film Adelino življenje (La vie d'Adele, 2013).
Tragikomedijo Neskončna lepota podpisuje Paolo Sorrentino, italijanski avtor, ki je nase opozoril s filmom Le conseguenze dell'amore (2004), nadaljeval z odmevnim biografskim filmom o Giuliu Andreottiju in nato še z mednarodno koprodukcijo This Must Be The Place (2010) s Seanom Pennom v glavni vlogi. Tokrat se je vrnil k svojemu materinemu jeziku in preverjeni ekipi sodelavcev ter posnel film, ki so ga kritiki označili za njegov najboljši film doslej (film je tudi italijanski kandidat za oskarja). Glavni junak Neskončne lepote je pisatelj Jep Gambardello, ki je bolj kot po svojem pisanju znan po prirejanju dekadentnih zabav, svoje nezadovoljstvo pa skriva za masko cinizma in brezbrižnosti.
Film, ki se zgleduje pri mojstrih, kot sta Antonioni in Fellini, v enaki meri kot na zgodbi gradi na vizualnem delu, poleg dobrih dialogov pa ga zaznamuje tudi odlična kamera Luce Bigazzija, ki na platnu naslika portret večnega mesta. Sorrentinov junak razpreda o velikih temah, kot so življenje, ljubezen, religija in filozofija, na platnu pa ga oživi Toni Servilla (tudi z njim je Sorrentino sodeloval že v preteklosti), ki je prepričljiv kot postaran in naveličan pisatelj.
Pravljica in intimna zgodba
Jutri bo sledil še črno-beli nemi film Sneguljčica, ki je režiserju Pablu Bergerju prinesel nominacijo za oskarja in najbolj ugledno špansko filmsko nagrado goya. Čeprav je Berger ohranil osnovne elemente Grimmove pravljice, je filmu dodal toliko svojih idej in lokalnih značilnosti, da je ustvaril povsem novo verzijo Sneguljčice, ki si jo je zamislil kot toreadorko. Zlobna mačeha tudi tokrat stori vse, da bi se znebila pastorke, vendar Sneguljčica oziroma Carmen pobegne in poišče zatočišče v cirkuški družbi, kjer razvije svoj bikoborski talent. Berger je pravljične arhetipe mestoma poudaril, drugje spremenil, in tako se v njegovi Sneguljčici prepletajo erotika, grotesknost in srhljivost hkrati. Ob tem je v filmu najti aluzije na avtorje, kot so Hitchcock, Buñuel in Almodóvar, glede na prejšnji Bergerjev film Torremolinos 73 (2003) pa ne preseneča niti svojstven humor, ki naredi konec filma še toliko bolj dvoumen.
Za zaključek bo na sporedu film Adelino življenje, s katerim je Abdellatif Kechiche prepričal letošnjo cansko žirijo. Gre za priredbo grafičnega romana Le Bleu Est Une Couleur Chaude francoske avtorice Julie Maroh, scenarij pa je Kechiche napisal s svojo stalno sodelavko Ghalio Lacroix. Režiser je na platnu poustvaril epsko (175 minut) in obenem intimno zgodbo, ki spremlja odnos lezbičnih deklet od prvega srečanja do njunega razhoda. O filmu se je že veliko pisalo, prav toliko kot o vsebini pa se je od premiere naprej pisalo tudi o precej realističnih prizorih spolnosti, ki so očitno vzburili mnoge kritike in gledalce. Omenjene scene delujejo realistično, vendar nikoli pornografsko, režiser pa se je – ne glede na to, kaj se je o filmu pisalo – osredotočil predvsem na čustveni in psihološki razvoj obeh protagonistk in njunega odnosa. Adelino življenje je tako v prvi vrsti film o izkušnji in posledicah prve velike ljubezni, ki zaznamuje obe dekleti.