Drobni mehurčki, ki so poplesavali v visokem kozarcu, in odličen ambient so nam omogočili sproščen in zanimiv pogovor ne le o penini Spirito, temveč tudi o zgodbi, v kateri se vino prepleta z romantiko zelenih briških vinogradov.
Niste rojena Brika. Kako je bilo preseliti se iz Ljubljane v Brda?Ko sem se odločila za ta korak oziroma sva se zanj odločila z Markom, se mi še sanjalo ni, kam grem. Šla sem z Markom in ne v Brda, če me razumete. Ko si mlad, ne razmišljaš in si rečeš: Bom že kako. No, imela sem srečo, da je na koncu tako tudi bilo. Sedaj vem, da je tam, kjer je družina, tudi dom. In ker sem imela pri vsem skupaj še srečo, je ta dom na Ceglem v Brdih. Je pa res, da ni bilo preprosto zamenjati navade, ki sem jih pridobila v mestu, s tistimi, ki vladajo na vasi. Vezi, ki ostanejo z domom in prijatelji, se nikoli ne pretrgajo, zato ob sobotah še vedno, če le utegnem, obiščem ljubljansko tržnico in v priljubljeni kavarni spijem kavo ter poklepetam s prijatelji. Ljubljana kljub vsemu ni tako daleč.
Kakšno je bilo vaše prvo srečanje z zemljo in vinogradom ter vinom?Moja starša izhajata iz kmečkih družin, vsem nam je bila narava blizu. Tudi moj študij na biotehniški fakulteti je bil bolj povezan z naravo kot družbo in verjetno velja omeniti, da se je kozarec vina pri kosilu vedno znašel na naši mizi. Drugače je, ko prideš na kmetijo. Sama ideja je zvenela zelo lepo in romantično, ne tako garaško, kot v resnici je. Potrebno je dosti truda, skrbi, hkrati pa tudi veselja, da pridelamo zdravo grozdje, ki nam da dobro vino. Vino se v prvi vrsti pridela v vinogradu in je lahko vrhunsko le, ko je grozdje zdravo in kakovostno. Pot do kozarca je dolga in naporna. in če bi jo poznal vsak, sem prepričana, da bi bilo vino še bolj spoštovano.
Kako zemlja vpliva na družino in družinske vezi?Zelo. Vinogradništvo in seveda vinarstvo ni zaposlitev, je način življenja. To ni osemurni delovnik s prostimi sobotami in nedeljami, je trdo delo. V vinogradu, kjer letnik nastane, si pri vsaki trti sedemkrat na leto. Verjetno si to lahko predstavljate, če ima nekdo sto vinskih trt. Kaj pa, če je teh 80 tisoč?
Vaš mož je uspešen vinar, pa vendar – zagotovo je v vsaki steklenici moč čutiti tudi vas. Kako se dopolnjujeta z možem?Mož večkrat pove, da sem njegov najhujši kritik. Morda je to res, ker mu vse vedno povem naravnost, brez ovinkarjenja, po drugi strani pa tudi zato, ker si želiva oba svoje delo še izboljšati. Vedno se sprašujeva, kako bi še lahko bilo, in ne samo sprejeti, kakor je. Verjetno je prav zaradi tega izziva tudi nastala naša penina Spirito, ki je sama po sebi vrhunska zgodba.
Najbrž je sv. Martin za vas velik družinski praznik. Kako ga praznujete?Martinovanje je pri nas že tradicionalno, namenjeno srečanju s prijatelji, s katerimi smo preko vsega leta v stiku le na sodoben način, prek e-pošte, sms-sporočil …. Ta praznik nam je zato še toliko bolj pri srcu in ga res praznujemo. Prireditve so povsod okoli nas, v Medani, v Vipolžah, kar se za tako vinsko območje tudi spodobi. In prav je tako, to je nekakšen zaključek dobro opravljenega dela.
Če se dotakneva še kulinarike – boste za pojedino poskrbeli sami?Pojedin že dolgo ne delamo več, vsaj ne takšnih kot včasih. Naučili smo se uživati v malenkostih in dobrotah, ki se jih lahko pripravi tudi brez velikih kulinaričnih znanj. Prevladujejo briške jedi, ki sem se jim sama priučila, seveda pa vedno dodam kaj svojega. Predvsem pa mi je pomembno, da se gostje dobro počutijo, in temu prilagajam tudi izbiro. Pomembno nam je, da svoje goste pogostimo z domačimi dobrotami, tako da je vse bolj pristno in prisrčno. In prav to najini obiskovalci cenijo in se zaradi tega radi vračajo. Lep je občutek, ko gost odide zaljubljen v Brda in briška vina ter se nato vrne s svojimi prijatelji.
Kako pa je z vinsko kapljico? Že lahko rečete, kakšna je letina?Letina v Brdih ni nikoli slaba (potrka na les), lahko je malce slabša, lahko je težka za kletarjenje, lahko nam nagaja vreme, suša, toča ali pa deževno obdobje med trgatvijo, ampak ta del Slovenije s svojo značilno zemljo – briško opoko, kljubuje suši ter s svojo čudovito lego in mediteranskim podnebjem utrpi vremenske ekstreme bolj po delih in ne vsako leto. Letos je kljub kratki in deževni pomladi letina za odlična vina.
V vaši kleti je kar nekaj vin, a zagotovo imate tudi izbranca, ki si ga privoščite po končanem dnevu. Nam lahko poveste kaj o tem?Vino na koncu dneva (smeh). Vino je pri nas res vsakodnevna tema, je naša skupna strast in užitek, ampak da bi ga popila vsak dan po opravljenem delu, to pa ne. Delo pogosto končamo zelo pozno, poleg tega pa je veliko drugih priložnosti, ko moraš na predstavitvah in pokušinah aktivno sodelovati z gosti, kar pomeni tudi pokusiti vsako vino. Ko pride pravi trenutek ali ko pridejo pravi prijatelji, tedaj pa je čas za užitek ob dobrem vinu. Svoje najljubše vino prilagajam trenutnemu razpoloženju, zato težko rečem, katero mi je najljubše. Pomembno mi je, da je dobro, mineralno, strukturno bogato in popolnoma suho, kakršna Markova vina so. Če vam iskreno povem, so mi bili od nekdaj pri srcu šampanjci in penine, zato imam veliko srečo, da smo končno tudi v naši kleti pridelali penino, ki mi je pisana na dušo. Je izredno suha, z lepo zaokroženim okusom in vonjem, ne moti hrane, kar pomeni, da jo lahko piješ ob celem obroku ali pa z njo le nazdraviš. Skratka, penina Spirito je trenutno moja izbranka. In prav všeč mi je, kako jo je opisal moj mož. Dejal je: »Je tako presneto enostavna, a prav do enostavnih stvari je pot tako zelo težka in dolga.«
