aj se dogaja z ženskami, tudi zelo mladimi, najstnicami, da so predmet tolikih filmov, ki jih je mogoče videti na letošnjem Liffu? V čem je položaj žensk filmsko ali/in družbeno zanimiv in o čem režiserji, večinoma moški, še govorijo, ko govorijo o ženskah? Če se dotaknejo zgodovine, kot Bruno Dumont v portretu Camille Claudel, kiparke in Rodinove ljubice, govorijo o času na prelomu med 19. in 20. stoletjem, ko je spoznanje o neenakopravnosti že toliko dozorelo, da jih je često gnalo v »norost«. Ženske se takrat jasno zavejo absurdnosti svojega položaja, tega, da so brez Svoje sobe in brez Treh gvinej, kot je nesamostojnost v svojih esejih precizno formulirala Virginia Woolf (in se utopila), da nadarjene obveljajo za »upor zoper naravo: genialna ženska« (kot je neki kritik označil Claudelovo) in zato ne morejo več sprejemati danega Reda. Tega je seveda določal Moški, na primer Rodin, ki kiparko zatre, ker se ustraši njenega talenta, in njen brat, pesnik Paul Claudel, ki jo da zapreti v psihiatrično bolnišnico (in jo razdedini), pri tem pa jo, versko razsvetljen, tolaži, da je Bog povsod. Nedvomno, tudi v norišnici.
Tudi v sodobnosti religija ponuja podobne rešitve, v Seidlovem filmu Vera ženska rine ljudem v stanovanja in jim ponuja pot do odrešitve. Doma se biča, da bi jo zanesljivo dosegla. Njen gorečni katoliški sadomazohizem je posledica medkulturnega in medverskega trka, ki ji je spodnesel zakon. Avstrijski avtorji ne olepšujejo stvarnosti: ko je ženska obkrožena z nevidno Steno (film Juliana Pölslerja), jo iz depresije vleče le tak ali drugačen preživetveni boj.
Manj je jasno, kaj je z žensko voljo v belgijskem filmu režiserja Joachima Lafossa Najini otroci, kjer mladenka po poroki z Maročanom postopoma drsi navzdol. Kot žrtev njegovih kulturnih predstav, a še bolj žrtev manipulacij njegovega francoskega posvojitelja, ki drži v rokah vse psihološke in finančne vzvode (spet: nima ne svoje sobe ne treh gvinej, le udobno življenje vzdrževanke). Je detomor vrhunec patologije in tablet, ki ji jih dobavlja posvojitelj, ali tudi ultimativno dejanje zavračanja vloge Matere, ki naj bi ji bila porajanje in nega otrok edini smisel? Odločitev za tabu temo detomora sama po sebi še ne prinese dobrega filma.
Enako velja za režiserja Françoisa Ozona, ki se loteva teme mladoletnih prostitutk v razvitih družbah, a je neskončno daleč od kritičnega prsta, uperjenega v politiko, v filmu Dekle na poziv Šveda Mikaela Marcimaina. Ozonova Mlada in lepa se poleti pusti razdevičiti nemškemu turistu, že jeseni pa jo vidimo zahajati v hotele. Zakaj? Ker Prvi ni bil sanjski ali zgolj zaradi čustvene otopelosti razvajenega meščanskega otroka? Ali pa zato, ker je avtor hotel narediti remake slavne Buñuelove Lepotice dneva iz leta 1967, a brez njegovega nadrealističnega toucha? V Ozonovi estetizirani inačici Buñuelove enigme ni več, zato pa dobimo neverjetno mizogino pojasnilo prostituiranja skozi usta žene enega izmed »odjemalcev«: »Tudi jaz sem si, ko sem bila mlada, želela prodajati, a si nisem upala.« Bog se usmili, razlaga, vredna 21. stoletja: vse ženske bi rade bile prostitutke. In z vsemi so klienti za 300 evrov v lepih sobah vedno prijazni in vsi se imajo dobro…
A zdaj pride še češnja, razvpiti nagrajenec letošnjega Cannesa, Adelino življenje Abdellatifa Kechicha, ki so ga napovedovali kot neverjeten preboj lezbične tematike. Dobili pa smo… dober prvi del, ko se najstnica zave svoje spolne preference, ko jo okolje (sošolke) že stigmatizira in ko lezbična zveza zaživi, odkrito in skrivaje, nato pa ves ta socialni okvir umanjka in od tu naprej imamo povsem trivialno zgodbo o paru, kjer gre za nianse višjega in nižjega socialnega razreda, kjer je eden bolj izobražen, drugi pa boljši kuhar (in pomivalec posode), kjer se en partner drugega malce sramuje, drugi pa zato užaloščeno skače čez plot… Če bi na polovici filma eno izmed igralk zamenjali z moškim, bi bila ta banalnost povsem očitna. Zakaj so torej v Cannesu tako vzdrhteli? Ker je v treh urah bližnjih planov sočnih ust in ostalega režiser estetiziral lezbištvo in ga, ker je heteroseksualni seks na filmu že izgubil vso draž, ponudil kot dolge mehkopornografske pasaže? Da, zdaj so strički iz Cannesa končno dobili dobro vizualno podlago za svoje fantazme. Domnevna emancipatoričnost se je spremenila v novo zmago mainstreama. Igralki pa, tako pravita, je režiser med snemanjem obravnaval kot prostitutki…
Kaj se torej v razvitem libertarnem okolju dogaja z žensko? Ko filme snemajo meščanski režiserji za meščanske gledalce, se motivi protagonistk očitno vračajo v klišeje ali pa so zastrti. Je torej problem žensk v njih samih? Cherchez la femme? Režiserji namigujejo na odsotnost očeta, na konfliktne matere, a ta psihoanaliza za tri groše ne zadošča, zato se ponujajo zgodbe, ki »nočejo dati odgovorov«, ki so nekako onstran vzrokov in posledic. Toda ko film ne zastavlja vprašanj in ne išče odgovorov, mu preostaja le »estetika«, ta pa v omenjenih filmih pomeni lepe mladenke, lepo posnete kadre in nereflektirane zgodbe. Ki so pogosto polne, joj, kako zaudarjajočih moških stereotipov o nedoumljivosti ženskega orgazma, o »enkrat kurba, večno kurba« in o tem, kar so nam stoletja dopovedovali: da je ženska sicer greha vredna, a po svoji »naravi« nedoumljiva, nezanesljiva in nemoralna. Skoraj neverjetno je, da do takih cvetk prihaja ravno v Franciji, v zibki feminističnega gibanja, in to po aktivnih šestdesetih letih boja za enakost. Kot da so spet pozabili abecedo.