Bridž: Igra za vsakogar, ne le za starke, ki jedo piškote

Prostora za blef skorajda ni

V Ljubljani se je nedavno odprl nov bridž prostor oziroma igralnica, v katero so sredstva in vnemo vložili člani Bridge in golf kluba Green's 31. Ker se kartanja najhitreje naučiš skozi igro, je generalni sekretar društva Gregor Kit, naš gostitelj in starosta slovenskega bridža, razdelil karte. No, ne ravno razdelil, kajti karte za bridž, po 13 za vsakega od štirih igralcev, razdeljenih v dva para, so že namešane. Enake štiri kombinacije 13 kart se na turnirjih selijo z mize na mizo, tako da se igralci preizkušajo z istimi kartami. V tem je tudi smisel bridž turnirja: da zmagovalni par postane tisti, ki z istimi kartami naredi največ točk.

Te se pridobivajo z licitiranjem ter s samo igro. Licitiranje se zgodi na začetku igre, ko igralci vidijo, kakšne karte imajo v roki. Na podlagi moči kart, ki jih imajo, napovedujejo, kako »močno« igro bodo igrali oziroma koliko »štihov« bodo v igri dobili. Napoved manifestiraš s tem, da iz škatlice s kartončki, na katerih so napisane vrste licitacij, vzameš tisto, ki pomeni igro, ki jo kaniš igrati. Igra se igra tistega, ki je licitiral najmočnejšo igro, partner igralca pa mora svoje karte položiti na mizo, tako da so vidne tudi njegovima nasprotnikoma. Moj bridž debi se je končal s pričakovanim porazom; tako sta nasprotnika na svoj račun vpisala 100 točk, medtem ko bi bilo v primeru zmage na moj konto vpisanih 90 točk. Vsaka partija traja približno sedem minut in pol.

Bridž velja za najbolj transparentno igro s kartami. Prostora za blef malodane ni, prav tako ne pogovorov med soigralcema; na večjih turnirjih je med igralci celo fizična pregrada, ki prepričuje kakršno koli znakovno sporazumevanje. Igralci med seboj komunicirajo izključno prek licitacij: s temi si sporočajo moč svojih kart, če pa se na primer izkaže, da je imel človek manj pikov, kot bi bilo mogoče soditi po njegovi licitaciji, je to prestopek – oziroma mora biti tudi takšna »nenaravna« licitacija javno objavljena na listku, na katerem ima vsak par predstavljen svoj način licitiranja. »Če licitiraš zunaj sistema, si kaznovan. Na listku je točno napisano, kaj pri nama pomeni licitacija 'ena križ' ali pač licitacija 'ena kara',« razlaga gospod Kit. Kje je potem sploh prostor za igro, če je strategija napisana vnaprej in oznanjena, se seveda človek lahko vpraša, gospod Kit pa spet odgovori: »Saj nihče nikdar ne ve natančno, kaj ima nasprotnik. Ko rečem 'ena križ' pomeni, da imam v roki 12 do 19 točk. Razpon je sedem točk, kar pomeni, da nimaš vsega in da moraš kakšno karto 'ujeti'.«

Pomembna sta metoda in sistem

Bridž se sicer igra s standardnim, vsem dobro znanim kompletom 52 kart. Izmišljen je bil leta 1925, ko se je iz predhodnih iger razvil v današnjo obliko, s čimer se je v svetovno zgodovino uspel vpisati ameriški bogataš Harold Vanderbilt. Kakopak, izmislil si ga je med križarjenjem s parnikom. V Jugoslaviji je bila igra do šestdesetih let prejšnjega stoletja prepovedana, ker je veljala za buržoazno, danes pa je razširjena povsod po svetu. Lahko se igra tudi za denar, čeravno to ni pogosto. »No, osnova je tako ali tako, da moraš najprej imeti rad karte. Dostikrat sem dobil na tečaj ljudi, ki so se bridža hoteli naučiti, ker naj bi s tem pridobili neki statusni simbol, kar pa je nesmiselno. Bridž je absolutno dostopen slehernemu stanu v družbeni hierarhiji, tako finančno kot umsko. Bridža se lahko nauči igrati vsak; tudi dobro se ga lahko nauči marsikdo, res pa so lahko le redki v bridžu odlični. Ampak tako je na vseh področjih življenja. O bridžu sicer kroži tudi predsodek, da je to igra stark, ki jedo piškote, kar je spet katastrofalen nesporazum, ki so ga uveljavili angleški filmi,« pravi Kit.

Judita Zidar, gledališka igralka, ki je zadnjih deset let tudi bridžistka, je začela igrati prav zaradi angleških filmov, in sicer zato, da bo imela na stara leta kaj početi. »Pri bridžu sem doživela že zelo burne scene,« pravi Zidarjeva in nadaljuje: »Če bi se človek tej igri res posvetil, bi prišel do spoznanja, da je večina statistike. Kar je po svoje razočaranje. Dobri bridžisti torej igrajo statistično. Avtomatizirano ni pravi izraz; upoštevaš pač statistično možnost. Cel princip deluje na tem. Super je, da imaš standardnega partnerja, ker ta igra zahteva ogromno znanja, metode in sistema; zato se moraš na partnerja zanesti. Vedeti moraš na primer, v katerih primerih tvega in kdaj ne.« Ker gre vendarle za tekmovalen šport, pa ta igra ni brez strasti in marsikdo se na partnerja silno razjezi. »Človeka, ki ti ni zelo blizu, ne moreš nadreti tako, kot lahko na nekoga, ki ti je. Tako da žene in možje niso najboljša kombinacija za par pri bridžu. Je pa treba upoštevati, da je to lahko tudi orožje,« razmišlja Zidarjeva.

Streljanje zaradi slabe igre

Najbolj svetovno razvpit delikt med partijo bridža se je sicer zgodil 29. septembra 1929 v Kansasu v ZDA, po druženju med zakonskima paroma Bennett in Hofman. Moža sta najprej odigrala partijo golfa, nato so zvečer sedli k igranju bridža. Nekaj po polnoči sta Bennetta zaostajala, v zadnji igri pa John Bennett ni izkoristil kart, kar je njegovo soprogo iztirilo do te mere, da ga je nahrulila z butcem. Gospod John jo je vpričo Hofmanov oklofutal ter najavil, da bo prespal v motelu, soprogo še nekaj užalil, nato je ona odšla v sosednjo sobo po pištolo in ga ustrelila. Soprogo so na dvanajstdnevnem sodnem procesu oprostili. Umrla je leta 1992; do konca življenja je igrala bridž, približno milijon dolarjev prihrankov pa je zapustila svojcem svojega nekdanjega soproga.

Strastna igra torej. Tudi podobna šahu – tako po transparentnosti kot po usodi scene. Ki ni v najboljšem stanju, kot razmišlja Miro Novak, poleg Jerka Novaka sicer tista kitara, ob spremljavi katere gospa Neca Falk sporadično še nastopi. Novak igra bridž od osemdesetih let, za njim je prenekateri turnir, med drugim tudi takšne vrste, da si je hotel delil z Omarjem Sharifom, filmskim igralcem, ki je veljal za najbolj znanega svetovnega bridžista. »Ni denarja. Greš igrat, potem pa domov ne prineseš nič oziroma se vrneš z minusom. In to je težavno predvsem zaradi mlajših igralcev, saj jih igra kot takšna ne pritegne oziroma pritegne zelo redke,« pravi ta izkušeni igralec, ki pa obenem ponudi tudi možno pojasnilo, zakaj bridž vseeno velja za igro višjega sloja ljudi, ne glede na to, da je to v osnovi zgolj igra s kartami, ki je pač kanček bolj komplicirana. Takole pravi: »Znani so primeri, ko so igralci prenehali obiskovati določen klub, ker se je ta odprl za vse. Niso se hoteli mešati. Zagatno zna biti na primer, da človek, ki je po poklicu skladiščnik, igra pa dobro, med igro ponori na direktorja, ki je slabši, s katerim pa sta par. A to ni edina razlaga. Gre tudi za čisti snobizem.«

Naša kanadska junaka iz uvodnega odstavka od mladosti naprej ne igrata več skupaj. Od tistih par profesionalnih turnirjev, na katerih sta pogorela, si gresta malodane na živce. Ugotovila sta, da nimata enakih kriterijev za tveganje ter kompromise. Biti intelektualno ter značajsko kompatibilen par je torej osnovna predpostavka te igre s kartami. Igre, v kateri načeloma ni ne blefa ne elementa sreče; igra brez favla, možnosti prekrška in vseh ostalih zvijač, h katerim se v življenju zatekajo tako bogati kot revni. Neke vrste odbojka med igrami s kartami. In prav v džentelmenstvu oziroma v teh čistostnih principih, katerih upoštevanje je v dejanskem življenju praviloma prevelik luksuz, gre bržkone iskati razloge, da bridž tudi danes velja za snobovsko igro.