Nobene takšne odločitve se ne spomnim. Morda je kakšna, a tistih, ki so povezane z referendumom, gotovo ne bi spreminjal.
Je pa vendarle presenetljivo, da je ustavno sodišče dobro leto dni pozneje, potem ko je dovolilo referendum o pokojninski reformi, prepovedalo referenduma o zakonu o državnem holdingu in o slabi banki, češ da bi zavrnitev teh dveh zakonov ogrozila nemoteno zagotavljanje funkcij države. Je na spremembo razmišljanja mogoče vplivalo to, da se je v vmesnem času zamenjala oblast?Ne, ni vplivalo. Pri pokojninskem zakonu vlada ni jasno izkazala, da bodo ob njegovem morebitnem padcu v relativno kratkem času nastopile protiustavne posledice, kar je bil tedaj edini razlog, da bi lahko ustavno sodišče referendum prepovedalo. Do referenduma o holdingu in o slabi banki se je položaj v državi precej spremenil, poleg tega sta vlada in državni zbor pripravila mnogo bolj prepričljivo obrazložitev o protiustavnih posledicah padca zakonov. Ustavno sodišče pa je v tem času tudi spremenilo metodo odločanja. Izhodišče novega testa so ustavne vrednote, ki jih želi novi zakon, o katerem naj bi glasovali na referendumu, zaščititi. Če bi ustavno sodišče dovolilo referendum o takem zakonu, njegov sprejem pa je nujen, bi z njegovo zavrnitvijo na referendumu nastale protiustavne posledice – prizadete bi bile ustavne vrednote, ki naj bi jih novi zakon zaščitil.
Bi torej ustavno sodišče, če bi bila zahteva za referendum vložena tudi za lani sprejeto pokojninsko reformo, tokrat odločilo drugače?Da, najbrž referenduma ne bi dovolili.
Po mnenju mnogih pa je bila najbolj sporna odločitev ustavnega sodišča v sedanji sestavi dopustitev referenduma o družinskem zakoniku, saj je bil to referendum o človekovih pravicah.Pri družinskem zakoniku se je ustavno sodišče ustavilo na prvi, povsem formalni stopnici, saj državni zbor ni izkazal oziroma utemeljil, da bi v enem letu, v katerem zakona po morebitnem padcu na referendumu ni mogoče spreminjati, nastale protiustavne posledice. Ustavno sodišče se torej v vsebinsko presojo, katere ustavne vrednote ali človekove pravice naj bi bile z družinskim zakonom varovane, sploh ni spuščalo.
Prav to, da niste bili sposobni narediti vsebinske presoje in zaščititi pravic istospolnih državljanov, je bil eden glavnih očitkov. Slišati je bilo mogoče, da o bolj občutljivih vprašanjih ne upate odločati.Glede na to, da vlada po letu in pol od zavrnitve družinskega zakonika novega predloga še vedno ni poslala v proceduro, je mogoče sklepati, da je njegova vsebina zelo občutljiva, in mislim, da je prav, da se z njo ukvarja predvsem parlament.
Mislite, da lahko ustavno sodišče kalkulira, kdaj se bo opredelilo do neke občutljive vsebine? Nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič se je v intervjuju v Objektivu pred slabimi štirimi leti na primer spraševal, ali ne bi bilo bolje, če bi ustavno sodišče odločbo o izbrisanih sprejelo nekoliko pozneje, saj je kratkoročno povzročila še večje stigmatiziranje izbrisanih.O tem sicer nisem veliko razmišljal, a tudi Evropsko sodišče za človekove pravice razvija pravo s svojimi odločitvami. Tako na primer razvija pojem družine. Ob sprejemu konvencije najbrž njeni avtorji ali države pri njeni ratifikaciji niso imele v mislih vsega tega, kar je sodišče pod pojmom družine razvilo do danes. Razvoj v družbi, nastanek različnih oblik skupnega življenja, gotovo terja, da se tudi posamezni pojmi v konvenciji ali ustavi razlagajo tako, da ustrezajo spremenjenim družbenim razmeram in potrebam. Konvencija in tudi ustava sta živa instrumenta, rastoče drevo. Ko gre za takšno razlago, ki širi vsebino neke pravice, najbrž ustavno sodišče lahko ali celo mora oceniti tudi, ali so družbene razmere že zrele za takšno razlago in ali je to res nujno. Pri vprašanju dovoliti ali ne dovoliti referenduma o družinskem zakoniku smo razpravljali tudi o vprašanju, ali naj gremo v vsebinsko presojo, vendar je prevladalo stališče, tudi jaz sem se mu pridružil, da se v vsebinsko presojo ne spuščamo.
Spomladi je parlament sprejel ustavne omejitve referenduma. Ste jim naklonjeni?Da, ustavno sodišče je bilo temu naklonjeno. Tudi zato, ker nas je državni zbor vlekel v odločitve, o katerih se ni bil sposoben sam dogovoriti. Ustavno sodišče je bilo tako vpeto v povsem politične intrige.
Mislite, da se rezultati sprejetih referendumskih omejitev že kažejo?Tako kot pri nepremičninskem davku zdaj grozijo s pobudo za ustavno presojo, bi v primeru stare referendumske ureditve nedvomno grozili z referendumom.
Zaradi dopustitve pokojninskega referenduma in pozneje zavrnitve referendumov o holdingu in slabi banki, zaradi dopustitve referenduma o družinskem zakoniku, pa zaradi prepovedi Titove ceste... si je sedanja sestava ustavnega sodišča v precejšnjem delu javnosti pridobila predznak podaljšane roke desnih strank.Etikete se pri nas zelo hitro lepijo. Sam sem bil po letu 1990, ko smo vzpostavili parlamentarno demokracijo, član SKD. Te stranke ni več, po duši pa sem ostal krščanski demokrat in tega ne skrivam. Se pa v Sloveniji ljudi nenehno postavlja na eno ali na drugo stran; enkrat so na ustavnem sodišču sami rdeči, drugič sami črni. Nismo podaljšek nobene politične stranke.
Dr. Peter Jambrek je v intervjuju pred sedmimi leti dejal, da je bila politična sestava ustavnega sodišča v njegovem mandatu 4 proti 4, vmes je bil sodnik Testen, v času pogovora pa da je razmerje 8 proti 1 v prid levice. Ob tem je kot pravično ocenil, če bi bilo razmerje čez osem let 8 proti 1 v prid desnice. Smo blizu temu?Špekuliranja o politični opredelitvi ustavnih sodnikov se v javnosti nenehno pojavljajo. Pred časom je bilo mogoče slišati, da je to razmerje 5 proti 4 v prid desnice, sedaj naj bi bilo 6 proti 3... Vsak je lahko naklonjen eni ali drugi politični opciji, ustavni sodniki pa drug na drugega ne gledamo tako in se na tak način ne pogovarjamo. Nihče nikomur še nikoli ni rekel, da je bodisi rdeč bodisi črn. Vrednostna izhodišča ima vsak človek in sojenje je v bistvu vrednostno odločanje, ne matematika. Mislim, da je prav, da so na ustavnem sodišču ljudje z različnimi vrednostnimi izhodišči. To je pozitivno in zagotavlja kvalitetnejše in bolj premišljeno odločanje. Različna stališča se v široki in strpni razpravi prečistijo, kar privede tudi do bolj uravnoteženih odločitev.
Koliko pa naj se ustavni sodnik v javnosti politično opredeljuje? Jan Zobec je pri tem izredno aktiven in se slabšalno izraža tudi o celotnem pravosodju.Tudi ustavni sodniki imajo pravico do svobodnega izražanja svojih stališč. Sporno bi bilo, če bi se opredeljevali o zadevah, ki so v obravnavi na ustavnem sodišču. Sam sicer poskušam biti pri svojih javnih opredelitvah čim bolj zadržan, še zlasti pri vprašanjih, ki se jih lahko zlorablja za politikantska obračunavanja. Stališča, ki jih navaja Jan Zobec, so njegova in ne stališča ustavnega sodišča.
Do tedaj, ko je vodenje prevzel dr. Ernest Petrič, je veljalo, da naj ustavno sodišče svojih odločb ne bi javno branilo, češ da te govorijo same zase. Vaš predhodnik je v javnosti veliko nastopal in napadano odločitev še isti dan branil v medijih. Kako boste ravnali vi?Prav je, da je ustavno sodišče odprto do javnosti. Ne da bi branilo odločbe ali se zagovarjalo, zakaj je tako odločilo, česar, tako menim, tudi moj predhodnik ni počel, temveč da bi še dodatno pojasnilo, o katerem ustavnopravnem vprašanju se je v posamezni odločbi odločalo in kaj odločitev pomeni. Naše odločbe so včasih precej zapletene in težke.
V preteklosti so poslanci kandidate za ustavne sodnike pogosto diskreditirali in ni bilo redko, da predlogi predsednika države niso dobili podpore. To je nedvomno tudi eden od razlogov, da se marsikateri pravni strokovnjak ne odloči za kandidaturo. Mislite, da bi bilo treba način imenovanja sodnikov spremeniti?Najbrž bi bilo koristno v zvezi s tem kaj storiti. Teoretiki so ponujali že različne rešitve. Možne so različne rešitve, ki so v primerjalnem pravu poznane. Bojim pa se, da pri nas nobena ne bi delovala ustrezno. Pri nas vse sfižimo.
Zakaj, mislite, vse sfižimo?Ne vem. Zadnje čase sem o tem precej razmišljal; tudi na nedavnem predavanju pravnikom sem se spraševal, koliko smo za to odgovorni pravniki. Morda smo v naši državi preveč destruktivni, morda je razlog to, da nismo nikoli imeli lastne države in ne vemo, kaj je državnost. Nekateri pravijo, da imamo politike, nimamo pa državnikov. Enostavno – rešitve, ki v drugih državah dobro funkcionirajo, pri nas ne. To je problem.
Tudi ustavno sodišče prav velikega ugleda v javnosti ne uživa. Kako si bo poskušalo pridobiti ugled, avtoriteto?Nekateri pravijo, da ustavno sodišče še uživa ugled, in tudi sam menim, da ga. Določen problem predstavlja to, da redno sodstvo ne uživa velikega ugleda v javnosti. Ljudje pa praviloma ne ločujejo med rednim sodstvom in ustavnim sodiščem. Vse mečejo v en koš. Velik problem pa je, ker v Sloveniji poskušamo drug drugemu zmanjševati ugled. Nenormalno je, da skušajo zakonodajalci, poslanci, zmanjšati ugled ustavnega sodišča tako, da ne uresničujejo njegovih odločb in jih kritizirajo brez vsakršnega argumenta. Seveda pa si ugled ustvarja ustavno sodišče samo. Ustvarja si ga z dobrimi in prepričljivimi odločitvami.
