Ali je novi album December Soul, ki je nastal v triu s pianistom Stefanom Battaglio in basistom Paolinom Dalla Porto, izdala pa ga je poljska založba Nottwo, res natanko petdeseta plošča v njegovi karieri, ne ve niti Zlatko Kaučič, ki svojo neizmerno muzikalno kreativnost kaže tudi v zvočnem publiciranju svojih projektov. Vsekakor pa bo omenjena številka dosežena oziroma presežena prihodnje leto, ko bodo izšli še trije praktično že posneti albumi. Na letošnjem Jazz podiju na Lentu v Mariboru, kjer je dirigiral svoji zasedbi Kombo in pihalcem, je nastopil tudi v triu z Igorjem Lumpertom in Cenetom Resnikom v projektu Blow your Brains Out ter v duetu z Agustíjem Fernándezom – posnetek nastopa bo izdala že omenjena poljska založba. Druga plošča bo imela naslov Nebulozen aus Slowenien in jo je Kaučič posnel z Boštjanom Gombačem, tretji album Whispers pa je krona letošnje marčevske turneje po Sloveniji s Paulom McCandlessom in Samom Šalamonom. Letos je sicer izšla še ena plošča, Dreiländer trio, kjer Kaučič sodeluje s Claudiom Cojanizom in Giovannijem Maierjem.
»Moje plošče pravzaprav ležijo zaprašene doma, nimam časa, da bi poslušal, kaj sem nekoč ustvaril. Kreativnost v glasbi je proces, kjer se premikaš počasi. In potem si presenečen, ko ti nekdo vendarle porine v roke tvojo plato iz leta 1996 in poslušaš in si iskreno rečeš: 'Jah, dobra je.' Prijajo tudi dobre kritike, seveda. Moje plošče so vedno nastajale v nekem času in kontekstu, posvečene obdobjem, skozi katere sem se prebijal, ljudem z držo.« Dobre kritike pri njem nikoli niso skoparile, pa naj je šlo za All About Jazz, JazzReview ali pa za zapise iz domačih logov.
Brez predaha v jubilej
Kaučič že vse leto praznuje svojih 60 let in igra po vsej Evropi. Če povzamemo samo letošnjo jesen: takoj ko je v domačih Brdih pod streho spravil Brda Contemporary Music Festival, ki ga umetniško vodi, je v Tarcentu nastopil solistično, v Perugii z Giancarlom Schiaffinijem, na poljskem festivalu v Wroclawu pa spet solistično; tam je predaval tudi o improvizaciji. Oktobra so ga poslušali v Benetkah in Trstu z ameriškim pihalcem Oliverjem Lajkom, na jazz festivalu v Skopju se je družil s starim kolegom z Evanom Parkerjem, slišali so ga nedavno na festivalu Mariboring v Mariboru.
V projektu Tihožitja slovenskih pokrajin pa bo jutri v Kulturnem domu Nova Gorica na oder prvič stopil z Milkom Lazarjem, tokrat kot pianistom, medtem ko bo decembra prvič združil moči tudi s Svetlano Makarovič – v CUK Kino Šiška v Ljubljani se bosta nadgrajevali njena poezija in njegova glasba. Kaučič se pravzaprav že od nekdaj ukvarja z uglasbljevanjem poezije; navdihoval ga je F. G. Lorca, od nekdaj tudi Alojz Gradnik, ki se mu je posebej poklonil že na solo plošči Round Trips (1994) pa tudi na poznejšem Tolminskem puntu (2007). Posebno mesto zaseda Srečko Kosovel, ki je odmeval na Zlatem čolnu (2002) in Zlatem čolnu 2 (2005), skupaj s pesnico Barbaro Korun pa mu je posvetil tudi zvočno knjigo in album Vibrato tišine (2006). Uglasbljuje tudi sodobne pesnike, poleg Korunove tudi Milana Deklevo (prav njemu je posvetil ploščo December Soul), Majo Vidmar in Jureta Potokarja. Kaučiča smo lani zasledili tudi na gledaliških deskah v Slovenskem mladinskem gledališču, ko ga je režiserka Ivana Djilas posedla v predstavo Smrt kadi moje cigare.
Preskakovanje mej
Kaučič je bil vedno samohodec, ne le v glasbi, tudi kot osebnost. Ključavničar naj bo, je rekel oče policist, medtem ko je sin pritiskal ušesa na zvočnike ob ritmih Led Zeppelin, Uriah Heep in drugih rockerjev ter treniral ritem na kartonskih škatlah pralnega praška. Tako glasba kot oče sta ga pognala v svet, ki ga je nato z dvema kovčkoma najrazličnejših zvočil in tolkal prepotoval po dolgem in počez. Priboril si je sloves unikatnega tolkalca, bobnarja in komponista, pri tem pa ostajal večni protestnik. Še je kritičen do vsega nemoralnega in neetičnega v družbi. Tako je denimo leta 2011 nastal projekt Emigrants v podporo bosanskim gradbenim delavcem Vegrada v Sloveniji.
»Vzgojen sem pokončno, odločno, nikoli nisem pričakoval pomoči ne z leve ne z desne. Če je moj poklic biti glasbenik, je moja naloga nekaj ustvariti. Bodimo pošteni: ne moremo biti vsi odvisni od državnih ustanov. Če se preveč fokusiramo na ministrstvo, se ujamemo v molitev, ki ne prinaša nobenih daril s strani boga. Ustvarjalci moramo biti odgovorni, kreativni, fantastični, kakovostni, znati moramo promovirati svoje delo. Kljub regresiji kulture v naših glavah je treba opogumljati umetnike, da si izborijo svojo zgodbo pod tem soncem.«
Ravno to – da opogumlja mlade k odprtosti in spodbuja v njih najiskrenejše kreativne vzgibe – Kaučič zadnja leta počne z zasedbo Kombo (1 in 2), kjer igrajo kreativci, ki izhajajo iz njegove tolkalske šole, ter z Orkestrom brez meja/Senza Confini, v katerem je združil glasbenike iz Italije in Slovenije, ki jim piše kompozicije in dirigira. Je samouk, ki zdaj poučuje druge o glasbi in življenju. »Prav je, da gredo mladi iz naše politično okužene družbe v svet po izkušnje, vendar je sramotno, da morajo iz domovine zaradi kruha. Sem na strani tistih, ki verjamejo v svoje zgodbe in gredo naprej, četudi skozi zid.«
Najlepše šele prihaja
Prodor v »mainstream« je Kaučiču uspel predvsem na željo drugih, ki so več let vztrajali s predlogom za nagrado Prešernovega sklada. Tudi v osrednjem hramu slovenske kulture, v Cankarjevem domu, se zadnje desetletje zanj vedno najde prostor. Mračni in zakajeni jazzovski klubi po Evropi, predvsem v Španiji, kjer si je v sedemdesetih letih služil kruh ob imenih, kot so Peter Delphinich, Tete Montoliu, Claude Guillot, Paul Stocker, Mike Osborne, Steve Lacy in drugi, so vendarle preteklost. Februarja letos je v Klubu CD uradno praznoval svoj 60. rojstni dan. Pripeljal je Orkester brez meja, sam pa nastopil v utečenem triu z Alexandrom Balanescujem in Javierjem Girottom, s katerim so zdaj novembra na turneji po Romuniji. Z drugim triom, kjer sta še Sandro Sato in Giovanni Maier, pa bodo konec novembra na koncertu v Divači snemali material za novo ploščo.
»Rad rečem, da najlepši trenutki šele prihajajo. Telo, vizije, sluh, notranji nagon neprestano iščejo nekaj novega: v tem trenutku plavam v tem udobju kreativnosti, naredil sem si bazo, iz katere neprestano iščem nove modele ekspresije. Kolikor vlagaš v svoj um, odprtost, toliko žanješ v zrelih letih. Glasba prihaja od zunaj, kot bi odprl pipo vode.«
Je v neprestanem lovu za novimi odkritji. »Moji bobni me še vedno vsak dan znova presenetijo, čeprav gre za isti inštrumentarij in iste ropotije. Ampak vsak dan mi dajo drugačen odziv. Smo v ljubezenskem razmerju, inštrumenti so postali podaljšana zgodba mojih čustev.« Trenutno je paleti inštrumentov dodal citre, različne zvončke in druga zvočna telesa pa mu v zadnjem času poklanjajo drugi. Kdaj nabavi tudi kak nov inštrument. »Toda občutek imam, da obvladam šele 20 odstotkov talnih bobnov, ki so v mojem inštrumentariju.« Dela ima torej vsaj še za nadaljnjih 60 let.
