Na Liffu gledalci tudi letos izbirajo svojega favorita, za nagrado zmaj pa se potegujejo celovečerci, ki še nimajo zagotovljene slovenske distribucije. Občinstvo lahko izbira med filmi iz različnih sekcij (za zdaj je najvišje ocenjen Zadnji rez madžarskega režiserja Györgyja Pálfija), med njimi pa je tudi prvenec Zadnji Elvis (El ultimo Elvis, 2012), ki je uvrščen v sklop Perspektive.
Sanje, pomešane z blodnjami
Pod omenjeni film se podpisuje Argentinec Armando Bo, sicer bolj znan kot koscenarist filma Ču do vi to (Biutiful, 2012). Leitmotiv njegovega prvenca je obsedenost s pop kulturo: glavni junak je Carlos Guitérrez, ki je čez dan delavec za tekočim trakom, zvečer pa zaživi kot Elvisov oponašalec. Čeprav se uvodoma zdi, da gre za neškodljiv hobi, postane sčasoma jasno, da je Carlos že zdavnaj dovolil, da je njegova vzporedna realnost – realnost, v kateri on je Elvis Presley – povozila objektivno realnost. To občutita tudi njegova bivša žena in hčerka, ki ji je seveda ime Lisa Marie. Poleg nasvetov, kot je »Glasbeni posel je težak«, ter pripravljanja sendvičev z arašidovim maslom in banano (»To je bil najljubši sendvič Lise Marie«) hčerki ne more ponuditi prav veliko. Njun odnos – čeprav okoren – se zdi kot zadnja Carlosova priložnost, da se vrne na realna tla, vendar pa s stopnjevanjem filma postane jasno, da njegovega velikega načrta, ki ga v končni fazi pripelje v Graceland, tudi hčerka ne more spremeniti.
Bojeva študija značaja se osredotoči na univerzalno praznino v življenju, ki jo vsak poskuša zapolniti po svoje, in čeprav film mestoma nekoliko zaide, je v njem dovolj prepričljivih trenutkov. Odličen je predvsem glavni igralec John Mclnerny, ki je tudi v resnici Elvisov oponašalec. Film je vseskozi dvoumen, vprašanje, ali je junak v končni fazi izpolnil svoje sanje ali povsem podlegel blodnjam in iluzijam, pa tudi v zaključku ostaja odprto.
Dolga pot odrešitve
V sklop Perspektive je selektor uvrstil tudi film Salvo, prvenec režiserjev in scenaristov Fabia Grassadonie in Antonia Piazze, ki je na letošnjem Tednu kritike v Cannesu prejel veliko nagrado. Gre za predelavo njunega kratkega filma Rita (2009), ki se je loteval podobne zgodbe, vendar s precej mlajšimi protagonisti. Tokrat je naslovni junak član sicilijanske mafije, ki po naročilu ubije lokalnega kriminalca, vendar se stvari zapletejo, ko ugotovi, da ga je pri tem »videla« kriminalčeva sestra. Ko Salvo (Saleh Bakri) spozna, da je Rita (Sara Serraiocco) napol slepa, se odloči, da je ne bo ubil. Tako se začne proces, skozi katerega se želi Salvo – do takrat hladnokrven in neusmiljen morilec – odkupiti za svoje grehe.
Zgodba je minimalna, film pa sta avtorja zgradila predvsem na atmosferi (pri tem jima je v veliko pomoč kamera Daniela Ciprija) in odnosu med glavnima junakoma. Dialogi so zelo skopo odmerjeni, soundtracka ni, film pa zaznamujejo dolgi posnetki in mestoma skoraj abstraktne podobe. Mnogi kritiki so v Salvu iskali in našli vzporednice s filmom Samuraj Jean-Pierra Melvilla, vendar pa sta Grassadonia in Piazza uporabila dovolj različnih referenc in povsem avtorskih pristopov, da sta ustvarila samosvoj in suveren film. Fokus je na likih (oba glavna igralca sta odlična), na razvoju vsakega posebej in obeh skupaj, zato tudi mestoma ne povsem verjetna zgodba ne zmoti gledalčevega užitka.
