River Phoenix ni osamljen primer človeka, ki je živel prehitro, da bi umrl mlad. To je »uspelo« mnogim pred njim in tudi mnogim za njim. Njegova prezgodnja smrt na noč čarovnic pred dvajsetimi leti je bila tragična še toliko bolj, ker je bil igralec, ki je na filmskih platnih povrnil vero v individualnost, sicer tako neznačilno prvino za predmaturantski krožek okoli režiserja Johna Hughesa. Dovolj je, če si v spomin prikličemo le trenutek iz filma Moj mali Idaho, ko svoje potlačene občutke zaupa Keanuju Reevesu. Tega dialoga ni bilo nikjer v scenariju, a River Phoenix je nagonsko začutil, da spada vanj, sicer bi bil lik nepopoln. Danes je »neobstoječi« kader klasika svetovne kinematografije.
Drugačen od sovrstnikov
River Phoenix (1970) je bil najmlajši in zagotovo najbolj talentiran igralec generacije, ki ji – razen po sočasnem preboju na film – niti ni pripadal. Pravzaprav se je v marsičem razlikoval od sovrstnikov, saj ni bil velika zvezda kot na primer Tom Cruise, prav tako ne lepotec tipa Rob Lowe, vrat filmskih studiev mu ni odpiral očetov priimek, kot se je to dogajalo Kieferju Sutherlandu ali Charlieju Sheenu, in stolpcev ni polnil z nasilniškim obnašanjem kot na primer Sean Penn. River Phoenix je bil predvsem (mlad) igralec, ki so mu bile na kožo pisane vloge neizkušenih, vendar karakterno izjemno močnih najstnikov, zato je bila ideja takega filma po marsičem najboljša spremljava njegovemu odraščanju. Na tak način ni pošiljal sporočil samo soigralcem, temveč predvsem gledalcem filma. Zato ga ni bilo težko vzljubiti, se poistovetiti z njim ali z vlogami, ki jih je igral – v večini primerov je tako in tako šlo za eno in isto stvar. Sicer pa, kdo se v rani mladosti ni videl kot izumitelj (Explorers, 1985), bil pogumen in radoveden (Ostani z mano, 1986) ali si želel stopiti v čevlje arheologa in raziskovalca Indiane Jonesa (Indiana Jones in zadnji križarski pohod, 1989)?
River Phoenix je na platnu odigral svojo pravo mladost, ki je bila drugačna od tiste, ki so mu jo namenili starši. John in Arlyn sta ga – kot vse svoje »mavrične« otroke – vzgajala kot preroka čiste duše, ki naj bi spremenil svet, in mu pri tem breme vsega tega sveta polagala na pleča. To je bila vloga, v kateri se ni znašel in ki je ni mogel odigrati do konca, mu je pa pomagala, da je povsem razumel lik Dannyja Popa v filmu Running on Empty (Na koncu z močmi, 1988), za katerega je bil nominiran za oskarja. V ta film se je, z izjemo srečnega konca, dejansko prezrcalila Riverjeva realnost, ki je imela tudi globlje odtise. Kajti če pozorno premislimo večino njegovih vlog, je njihova rdeča karakterna nit vedno fant, ki je zaradi nečesa prizadet ali prenaša neko težko breme. Ali poskuša popraviti napako in ga izkoristijo, ali je primoran živeti življenje drugih, ali pa je prepričan, da bi bilo njegovo življenje v marsičem drugačno, če bi odraščal v »normalni« družini. Slednje spoznanje iz filma Moj mali Idaho (1991) je v marsičem odpeljalo njegovo pravo življenje. Do globinskega očiščenja namreč nikdar ni prišlo.
Od reklam do zvezdnika
Pri desetih letih je bil River Phoenix dejansko nepopisan list brez kakršne koli izobrazbe, a z veliko »screen« talenta. Za njim je bilo asketsko življenje v verski ločini, ki je »temeljila« na religijski prostituciji in kjer je s svojo mlajšo sestro Rain prepeval na ulicah Venezuele za vbogajme. Te prakse River ni pozabil in ko sta se oni dan uigranemu duetu na ulicah Los Angelesa pridružila še sestra Summer in brat Joaquin, jih je opazila lovka na talente Iris Burton. Nedolgo zatem je svoj deški obraz posodil nekaterim reklamam in na avdicijo za serijo Sedem nevest za sedem bratov (1982) prišel s kitaro v roki in gibanjem bokov Elvisa Presleyja. Sledilo je nekaj manjših, enovrstičnih televizijskih vlog, dokler ni odigral disleksičnega dečka v filmu Uganka o disleksiji (1984), kjer je prvič zares opozoril nase. River je namreč vloge odigral tako, da je vanje vložil tudi nekaj sebe. Po svoje je bila to slabost in sposobnost hkrati; obojega se je dobro zavedal. Tudi ko je ob »prelepi v rožnatem«, Molly Ringwald, potrkal na vrata brat packa, se ni ustrašil naloge, ki je bila pred njim. Njegova poznejša usoda se je bolj »podredila« tragediji druge filmske soigralke na filmu, Heather O'Rourke (Prekletstvo poltergeista). V tistem času se je zanj že navdušil nedavni gost Kinoteke Joe Dante in mu namenil piflarsko vlogo v svojih Raziskovalcih.
Richard Dreyfuss je zaključek filma Ameriški grafiti (1973) dočakal kot najstnik, ki bo v prihodnosti postal pisatelj. V Ostani z menoj je njegova vloga obrnjena – je pisatelj srednjih let, ki se spominja mladosti. V predzadnji sceni, po povratku z avanture, se poslavlja od prijatelja. »Vidiva se,« pravi. »Ne, če te jaz zagledam prej,« mu zafrkljivo odvrne River in se odpravi proti gozdu. Tik preden stopi vanj, podoba izpuhti in za seboj pusti praznino. V filmu je River umrl pred restavracijo s hitro prehrano, v resničnosti pred klubom The Viper Room prijatelja Johnnyja Deppa. Vzrok za zastoj srca – fatalni koktajl heroina in kokaina, v urbanem žargonu znan pod imenom speedball.
Pot, ki ga je peljala drugam
Težave z alkoholom je zaradi površnosti vzgoje poznal že od prej, saj nikdar ni dobil pravih odgovorov, zlasti na tista vprašanja, ki so ga neusmiljeno razjedala od znotraj; vrata v svet težkih drog mu je odprl okoliš filma Moj mali Idaho, kjer je spoznal pouličnega postopača Michaela Parkerja, Van Santove osrednje inspiracije za njegov filmski lik. Nato je zaigral še v tehno trilerju Špiclji (1992) ter drami To je Ljubezen (1993), a v trenutku, ko je nekdaj talentirana generacija igralcev osemdesetih začela vstopati v srednja leta in izginjati iz prvega plana, se je River Phoenix »odločil« drugače. Na najbolj radikalen način se je z njegovo večno mladostjo tudi v svetu filma opredmetila nesmrtna rock'n'roll misel Neila Younga, s katero je šest mesecev kasneje svoje poslovilno pismo zaključil Kurt Cobain – bolje zgoreti kakor zbledeti.
River Phoenix je bil nenadomestljiv. Znani so primeri, ko so režiserji pod pritiski producentov filme zaključevali po smrti glavnega igralca – resda povečini s težkim srcem, a so jih. Praktično sočasno z njegovo tragedijo je Alex Proyas po nesreči Brandona Leeja kompletiral in montiral svoj film Vran, George Sluizer si s filmom Temna kri tega ni upal. Brez Riverja enostavno ni videl zaključenega filma. Vseeno je bil dovolj priseben, da je do tedaj posneti material skril pred meceni in agenti zavarovalnice, ki bi naredili vse, da bi vsaj delno povrnili svoje stroške – na trg bi poslali celo nedokončan film. Po svoje se je to na koncu tudi zgodilo. Osemnajst let pozneje je namreč Sluizer iz domačega bunkerja vzel negative in film dokončal tako, da je – poleg drugačnega vrstnega reda – manjkajoče kadre nadomestil oziroma dopolnil z narativnimi vskoki. Na koncu je vseeno priznal, da je Temna kri »stol, ki ima samo tri noge«, saj se ob njem ni mogoče znebiti občutka nedovršenosti. Tako, kot se nikdar ni mogoče znebiti občutka, kako nedovršeno je bilo življenje Riverja Phoenixa. Kot življenja Jamesa Deana, Jeffa Buckleya, Elliotta Smitha, Iana Curtisa… in drugih.