Efterklang so v kratkem času prehodili dolgo pot, kjer so bili do zunanjih vplivov sprva zelo demokratični. Sobivanje postrockerskih pejsažev in elektronike jim kmalu ni bila dovolj, zato so naredili izjemno inteligenten »twist«: postajali so vedno bolj ekonomični in so – za razliko od mnogih sorodnih projektov – svoji nekdanji identiteti raje odvzemali kot dodajali, a so jo prav s tem tudi bogatili. Svet je namreč prepoln skritih označencev, polnih prezrtih občutkov, potisnjenih spominov ter pozabljenih slik, ki jih Rasmus, Casper in Mads sestavljajo v svoj ambiciozni pop ali zasanjane potopise po izoliranih predelih sveta. Manj je več – zlasti je več impresij in vznemirljive napetosti, ki z nekaterimi kabaretskimi dovtipi gradi koncertni modus skupine oziroma njeno pozno identiteto. Pri tem so tudi nekatera svoja prejšnja dela prilagodili sedanjim »terenskim« izkušnjam, jih s tem resda osiromašili, a jim hkrati vtisnili drugačno življenje. Nekaterim je bilo to bolj všeč, drugim manj.
A bistvo je, da okrepljeni trio (tokrat je nastopil kot sekstet) ni statičen v nobenem pogledu. Njihove vloge so resda razdeljene, vendar, z izjemo pevca, izjemno prožne. Ne gre toliko za menjavo instrumentov, pravzaprav ta niti ni pomembna, kot za gibanje zvoka samega, dokler ne dobi »končne« podobe. Večkrat poudarjena emotivnost vseeno ni zbanalizirana, kar se v takšnih primerih rado pripeti, in ohranja občutek za malenkosti. V tem se vidi učinkovita šola Marka Hollisa. Melodramatičnost namreč v ničemer ne škodi dostojanstvu pesmi, tudi takrat ne, ko gre za podvajanje falsetta, prek katerega fantje očitno pogosto zapeljejo svoje pesmi med impresije. Koliko tega odpade na filmsko (pre)izkušnjo, mobilnost in maskiranje osvojenih zvočnih parametrov, pa je že vprašanje bolj podrobne analize. Efterklang so v tem trenutku bolj pop kot pa pastoralni eksperiment, bolj Japan kot Mum ali The Notwist. In to ni nikakršna graja!
Pokoncertni občutek je, da so Efterklang k nam prišli ob pravem trenutku. S tem nimam v mislih nobene posebne napovedi, zgolj njihov formalni preskok, kjer zgodnja faza še ni docela pozabljena, hkrati pa nova oziroma nadaljevalna identiteta že kaže jasne obrise. Kateri element bo prevladal v prihodnje, je sicer težko napovedati, morda bodo to celo rustikalni dovtipi krautrocka, a občutek je, da bodo stvari manj hipnotične in bolj teatralne. Za konec je treba poudariti, da se je bilo prijetno že drugič v kratkem času drenjati v Channel Zero, kjer se je pred vhodom iskala še kakšna karta.