Od seksteta do tria. Da bosta delala skupaj tudi v glasbi, sta čakala pravi trenutek. Ona je bila še na študiju na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je s svojim kvartetom in kot solistka dobila Prešernovo nagrado, ko je on že študiral v Gradcu. In ko je ona pri 19 letih odšla opravljat solo magisterij v München, je on solo magisterij v Avstriji že končeval. Odločila sta se, da skupaj vpišeta še magisterij iz komorne igre. Igrala sta že v Off string sekstetu, vendar zaradi različnih obveznosti članov skupni študij ni bil mogoč. So pa s tem sekstetom za RTV Slovenija posneli Souvenir de Florence, s Slovensko filharmonijo pa posebej zanje napisano noviteto Nejca Bečana Clownology in Brahmsov Prvi sekstet. S pomočjo profesorjev v Münchnu sta pozneje našla pianistko Katharino Khodos, sestavili so trio Münich ARTISTrio, zdaj pa na tamkajšnji Visoki šoli za glasbo in teater pri Wen-Sinn Yangu ter Michaelu Schäferju opravljajo vsak svoj drugi magisterij. »Nismo imeli veliko časa, a smo se v umetniškem smislu zelo hitro začutili. V komorni skupini je to sploh pomembno, saj je vsak najprej individualist. Za skupno igro moraš imeti podoben glasbeni okus, pogled na barve, zvok, predvsem pa se moraš z drugimi ujeti osebnostno,« pove Matjaž.
Uspeh na ACM Trio di Trieste. Kot trio so se zelo kmalu znašli v koncertnem ciklu Talenti z vsega sveta v švicarskem Greiffenseeju, organizatorji so jih namreč slišali na mojstrskem tečaju v Shaffhausnu. Profesorji v Münchnu pa so jih že dvakrat angažirali v cikel Dnevi komorne glasbe, kar je snemal tudi Bayerischer Rundfunk. Med drugim so igrali Ravelov Trio in še sveže naštudiranega so potem posneli tudi na Radiu Slovenija. Na video so posneli še koncertni recital v Radovljici, posnetek pa je služil kot vstopnica za nedavno 14. mednarodno tekmovanje ACM Trio di Trieste. Tam so osvojili drugo mesto, Bogatajeva pa sta kot prva Slovenca prejela nagrado na tem uglednem tekmovanju. Kako huda je bila konkurenca, govori podatek, da so se tekmovanja udeležili aktualni zmagovalci Brahmsovega tekmovanja, a se niso prebili do finala. V bistvu so ponosni, ker so se med komornimi skupinami v finale prebili kot edini trio, žirante pa so presenetili tako z mladostjo kot glasbeno zrelostjo. Zaradi tega uspeha že imajo povabila za naprej. In ko so se dan po tekmovanju vozili domov, so na nacionalnem radiu RAI 1 slišali posnetek celotnega Mendelssohnovega Tria št. 1 (op. 49) v njihovi izvedbi. Kar skakali so od veselja, ko so povedali, da sicer ne gre za prvonagrajence, a so bili njim najbolj všeč.
Gustav Mahler Jugend Orchestra. Oba sta ta hip člana tega uglednega mladinskega orkestra, kamor se prebijejo le najboljši; vsako leto se na avdicijah preizkuša več kot 2000 talentov iz vsega sveta. Na koncerte prihajajo najuglednejši dirigenti, profesorji, umetniški vodje. Maruša je bila celo vodja violončelov. Zanimivo je, da je že zelo mlada vedela, kam mora prodreti, da ji bo uspelo; igrala je v mednarodnem orkestru Animato, štirikrat je bila na poletnem tečaju pri Dunajskih filharmonikih, bila je prva čelistka orkestra Akademije za glasbo, vodila čelistično sekcijo tudi pri Musicale World Orchestra. Matjaž je samozavest pridobival bolj počasi. Prav sestra je bila tista, ki ga je spodbujala, naj že enkrat opravi to avdicijo za Mahlerjev orkester, da bosta lahko več skupaj. »In sem si mislil, če lahko mlajša sestra, lahko tudi jaz,« se zdaj smeje starejši brat.
Ambicioznost. Maruša pravi, da ju ženejo cilji in želje, in nato zadovoljstvo ob dosežkih. »Že ko sva majhna zvečer v postelji poslušala posnetke Berlinske filharmonije, sva se pogovarjala, kako bi rada nekoč igrala v tako dobrem orkestru, skupaj. Rekla sva, da bova igrala v istem orkestru in živela v istem mestu. Želje so bile takrat zelo nenavadne, a zdi se, da se znajo uresničiti,« je odločena Maruša. »Pravzaprav sva precej ambiciozna, to imava po starših in to ceniva. Vzgajali so naju tudi, naj delava in delava in trud se bo izplačal; tudi zato sva bila precej časa tiha in skromna. Na neki točki pa potem opaziš, da je treba tem vrednotam, s katerimi sicer ni nič narobe, še kaj dodati, sploh v tujini. Ni treba biti le skromen, lahko si tudi ponosen na to, kar si že dosegel.« Če je Maruša ves čas kot pribito vedela, da bo profesionalna glasbenica, je Matjaž nekje do 15. leta še kolebal med študijem glasbe in novinarstva ali dizajna. Toda notranji vzgib, ki je potem pretehtal, ga je napeljeval, da mu v glasbi ne bo nikoli dolgčas.
Od soloigre k orkestru. Matjaža so med študijem bolj usmerjali v solo igro, a zdaj ugotavlja, da je lahko sanjska tudi služba v kakšnem odličnem orkestru, kjer je čas tako za komorno igro kot solo repertoar. Idealno je, da lahko počneš vse. Ravno te dni je dobil nov angažma: položaj namestnika koncertnega mojstra 2. violine v orkestru frankfurtske opere. Maruša je bila že prej bolj dejavna v komorni in orkestralni igri, bile pa so tudi solistične priložnosti – nastopila je s Simfoniki RTV Slovenija, Slovensko filharmonijo in orkestrom ljubljanske Opere. Danes ni pravega recepta, kako prideš do solističnih angažmajev, menita, bi pa prijalo izvesti kakšen duet z orkestrom, denimo Brahmsov Dvojni koncert. Njun dobri prijatelj, komponist in dirigent Nejc Bečan je posebej zanju že napisal dvojni koncert. Zdaj iščejo možnost, da bi ga izvedli s simfoničnim orkestrom.
Evrovizija. Matjaž je pravzaprav tisti violinist, ki je leta 2009 na evrovizijskem tekmovanju v Rusiji kot član Quartissima zastopal Slovenijo. »Nikoli nisem obžaloval te izkušnje, kot glasbenik skušam okusiti čim več, biti čim bolj celovit.« Doma ne posluša klasične glasbe, temveč ima eklektičen okus; zanima ga vse kakovostno iz različnih glasbenih zvrsti. A oba s sestro čvrsto ostajata v klasiki – ni kompromisov, preveč truda sta že vložila. »Če bi bil v glasbi zaradi denarja, ne bi bil v glasbi. Tudi če dobiva s sestro službo v kakšnem top orkestru, zagotovo ne bom milijonar. A v orkestralni igri je veliko momentov, ki ti dobesedno naježijo kožo, te spravijo v trans. Obkrožen si s talenti, že med vajami iščeš prave barve, način, s katerim se boš potem na koncertu najbolj dotaknil poslušalcev, in to je ta draž,« razmišlja Matjaž. »Ali te vse skupaj spravi tudi v jok,« doda Maruša, tako lepa in tako silovita je lahko glasba. Matjaž pa zaključi: »Če pride po koncertu do tebe samo en človek in reče, da je ta večer doživel nekaj posebnega, sem svoje delo opravil. Na odru nisem za svoj užitek, čeprav uživam v svojem početju.«