V volilni tekmi so de Blasia podprli razmeroma vplivni newyorški sindikati, ki so sprva cincali med naborom demokratskih kandidatov. Med njimi so bili tudi vsi sindikati močnega javnega sektorja v mestu, od učiteljev do zdravstvenih delavcev. Med prvimi, ki je zastavil glas zanj, je bil newyorški glasbeni sindikat, podružnica številka 802 vseameriškega sindikata glasbenikov AFM.
Z ameriškim in newyorškim zgledom, ki sta v nekaj točkah vseeno podobna evropskim, lahko preverimo potencialno in realno moč glasbenega sindikata. Njegova podoba je kljub uradni retoriki precej klavrna. Največja ameriška sindikalna podružnica v centru glasbene in medijske industrije je še pred dvema desetletjema zastopala 30.000 glasbenikov. Danes ima zgolj še slabih 9000 članov. Med njimi je samo 2000 redno zaposlenih glasbenikov s polnim delovnim časom. Za najboljšo redno službo, ki jo varuje kolektivna pogodba, velja zaposlitev v broadwayskih gledališčih in slovitem newyorškem filharmoničnem orkestru. Prva služba prinese približno 80.000 dolarjev na leto, vendar se zanjo lahko poteguje precej širši nabor glasbenikov, druga skoraj 130.000 dolarjev. Stolica v filharmoničnem orkestru ima precej slabše pokrito zdravstveno varstvo, kar v ZDA ni nepomembna reč. Med člani sindikata je tudi pomembna stalna gruča glasbenikov (tako imenovana »club date musicians«), ki muzicirajo na organiziranih zabavah (poroke, bar micva) in imajo s sindikati sklenjeno pogodbo. Tu so še drugi glasbeniki, tudi tisti, ki igrajo na RTV hišah v znanih oddajah. Ostali so večinoma tisti, ki so še ideološko povezani s tradicionalnim sindikalnim poslanstvom ali pa so imeli kakšno zaposlitev, ki jo je varovala sindikalna pogodba.
Tako kot drugod po svetu večina glasbenikov v New Yorku, ki se preživljajo z glasbo, ni članov sindikata. Po konservativnih ocenah jih je danes v mestu okoli 30.000, manj kot pred desetimi leti. Ti »neodvisni« glasbeniki so člani rock bendov, salsa bendov, jazzerji, didžeji, tonski producenti. Prebijajo se na lokalnih in mednarodnih glasbenih trgih z nerednimi zaslužki, nerednimi zaposlitvami, enodnevnimi ali nekajdnevnimi špili s slabimi pogodbami z najemniki njihove glasbene delovne sile. Že zaradi te fleksibilne narave njihovega dela jih po zakonu o delovnih razmerjih iz leta 1947 sindikat težko varuje. Pravimo težko, ni pa nemogoče. To je odvisno od dejavnosti, politične moči in lobističnih sposobnosti glasbenega sindikata in predvsem spoznanja, da so se družbene in politične razmere za njegovo delovanje radikalno spremenile in da jih je v današnje stanje pripeljalo lažnivo opiranje na demokrate, fetišizem delovne zakonodaje in okoreli notranji ustroj.
Član izvršnega odbora newyorške AFM mi je odkrito priznal, da dejansko ne ve več, komu sindikat služi in koga zares varuje. Prepričan je, da čez deset let v takšni obliki in s takšnim delovanjem sploh ne bo imel nobenega smisla več. Dolgoletno zanemarjanje in zaničevanje neodvisnih glasbenikov je pustilo pogubne sledi. Od sesutja fonografske industrije, ki je predvsem pomenila prodajo plošč, sindikat pa je prek sporazumov o snemanju plošč prejel precej denarja v blagajno in sklade, se newyorški sindikat obupano bori za obnavljanje kolektivnih pogodb z Broadwayem. Zunaj sindikalnega dometa so se glasbeniki ves ta čas poskušali organizirati sami. Izumljali in gojili so solidarnostne sisteme samopomoči, ustanavljali lastne prostore, založbe, se šli svoj »do it yourself«, ki ima zelo različne oblike, poskušali so izboriti minimalno zajamčeno postavko v klubih in koncertnih prostorih, ki so danes njihov glavni delovni prostor in vir zaslužka. Zgodovinska ironija je, da je bil »trdo ukrojeni« glasbeno sindikalno organizirani New York še pred tremi, štirimi desetletji zgled ureditve z zajamčeno sindikalno postavko za špil v klubih, kar je odplaknil neoliberalni val po mestni krizi leta 1975. Danes glasbeniki sredi »nove« kulturne ekonomije, ki slavi »individualno, neodvisno delo«, v klubu največkrat nastavijo klobuk. Če imajo srečo, dobijo procente od pobrane vstopnine.
V New Yorku je nekaj manjših znamenj, da se sindikalno glasbeno organiziranje oziroma potreba po njem vrača. Vendar ni jasno, kakšne oblike, organizacijska načela in strategije bo imelo v boju proti uspelemu liberalnemu napadu na zgodovinsko izborjene demokratične pravice in socialne pridobitve. Ena od možnosti, ki se je pokazala v številnih prostorih in glasbeniških ad hoc organizacijah, je kombinacija horizontalnega, demokratičnega odločanja »od spodaj«, večje prožnosti in organizacijskih kapacitet obstoječih sindikatov. Bila je učinkovita pri nekaterih protestih in grožnjah z bojkoti koncertnih prostorov, ki so mizerno plačevali glasbenike ali pa jih sploh niso. Drugi že opozarjajo, da je glasba del širše mestne zabavne industrije in da ne smejo ostati »solidarni« le v okviru svojega poklica, glasbene obrti, marveč se morajo začeti povezovati z drugimi, denimo z nekvalificiranimi gostinskimi delavci in neformalnimi sindikalnimi organizacijami, ki se borijo za resničnih 99 odstotkov migrantskih in drugih delavcev v restavracijah, saj le slab odstotek teh delavcev uživa sindikalne pravice.
Vrnimo se k županskim volitvam v Velikem jabolku. Že pred časom se je na različnih »art scenah« pojavil strah, kaj bo z njimi po odhodu Bloomberga. Med umetniško srenjo, galeristi, gledališkimi in plesnimi skupinami, tudi nekaterimi glasbenimi scenami je ta veljal za »art župana«, ki je širokogrudno podpiral kulturo in jo postavil kot element v generiranju prihodkov prek turizma, kulturnega trošenja, znamčenja New Yorka kot svetovne kulturne prestolnice. Kulturni filantrop, ki je iz svojih zasebnih fundacij napojil izbrane apetite in programe največjih kulturnih inštitucij, je občasno dal tudi kakšno drobtinico bolj obrobnim. Medtem je omogočil, da je mesto postalo prosto lovišče za veliki »redesign« po meri ljubiteljev drage »organske« hrane v kvartih, iz katerih so sproti preganjali »manj kreativne« (beri: finančno manj zmožne) prebivalce. Varno in lepo ograjeno mesto za idealne meščane pa je nasledniku prepustil z veliko proračunsko luknjo.
