Marko, kakšno je stanje tekaške reprezentance pred zimo? V pretekli sezoni je bilo več kislih kot veselih obrazov, saj predvsem izstopa le četrto mesto Katje Višnar na svetovnem prvenstvu v dolini Fiemme. Na katerih detajlih opirate optimizem, da bo to zimo bolje?

Velikih revolucionarnih sprememb v načinu dela nismo naredili. Takih kot za preteklo sezono. Novi detajli pri tehniki teka, ki smo jih lani začeli uvajati, so osvojeni. Pri vzdržljivosti, kar je osnovni faktor v smučarskem teku, so testi pokazali dosti boljše stanje kot pred lansko zimo. Predvsem pri Barbari Jezeršek, ki je še bolj usmerjena na daljše razdalje. Vrzel v sprinterskem delu bo zapolnila Nika Razinger, bivša svetovna prvakinja. Tudi Katja Višnar več dela na vzdržljivosti. Vse tekmovalke so bolj zrele, bolj razmišljajo o pristopu, svojem zdravju. Lanska sezona je bila opozorilo, predvsem za Vesno Fabjan, da morajo predvsem tekmovalke na tem področju več same narediti. Da se ne bodo po nepotrebnem izpostavljale.

Se boste v uvodnem delu sezone osredotočili na Lillehammer, kjer je na sporedu tudi edina štafetna preizkušnja pred olimpijskimi igrami in s tem tudi priložnost za dosego norme za celotno žensko štafeto?

Ne. Lillehamer je le ena tekma do Sočija. Najprej moramo videti, kakšno je stanje tekmovalk. Tudi zaradi tega gre sedem tekačic prej na trening v Skandinavijo. Dejstvo je, da potrebujemo štiri močne, enakovredne tekačice. Ko smo imeli še Petro Majdič, je bilo laže. Je pa še nekaj. Norma OKS za nastop štafete v Sočiju je šesto mesto, kar je huda, nemara prehuda naloga. Tako visoko tudi s Petro niso nikoli pritekle. Za Vancouver je bila norma bolj ohlapna. Nemara bo ob Višnarjevi in Fabjanovi laže doseči še kakšno individualno normo, vsaj Alenki Čebašek in Barbari Jezeršek. No, podobno težavo z domačimi normami štafet imajo tudi v biatlonu.

Kakšne kvote za nastop na olimpijskih igrah ste si zagotovili prek mednarodnih kriterijev?

Za pet tekačic in dva tekača. Za Avstrijo in vse države iz tega dela srednje Evrope vem, da bodo poskušali kvoto zapolniti. Če bomo vračali kvote, ki smo jih izborili z nastopi v svetovnem pokalu, jih bo dobil nekdo drug, naši tekači in tekačice ter s tem cela panoga pa bodo s tem izgubljali. Ne verjamem, da to zaostrovanje z dodatnimi normami in zapiranje vrat predvsem mladim prinese kaj dobrega. OKS bomo poskušali to pojasniti.

Po lanski sezoni ste ugotovili, da vsega dela kot vodja reprezentanc in glavni trener sami s tekačicami ne zmorete. V strokovni štab ste povabili nove ljudi iz vrst bivših tekačev.

Analiza je pokazala, da je delo z enim trenerjem skozi celo sezono slabost. Pri delu v pisarni me je razbremenil Jože Klemenčič. V tej sezoni pa mi kot pomočnik na terenu pomaga Nejc Brodar, Rok Šolar pa pelje kompleten program mladinske reprezentance, v kateri sta tudi Lea Einfalt in Nika Razinger, ki gresta z nami v Skandinavijo. Tudi Matija Rimahazi je na Bledu prevzel veliko breme in zapolnil vrzel. Težišče na delu v klubih se je v preteklih letih izredno dobro obneslo.

Ne sodelujete več z norveškim serviserjem. Odšel je tudi fizioterapevt Jaro Gajdoš, ki je bil zraven še ob Petri Majdič.

V servisu bosta kot prej glavna Slovaka Štefan Lichon in Martin Bialek, sprememba pa je, da bo pri tem delu na tekmah svetovnega pokala pomagal Nejc Brodar. Osredotočen bo predvsem na testiranje smuči. Kot nalašč je Nejc lažji in po kilogramih podoben tekačicam in bo tako v pomoč, kot je bil Gianluca Marcolini Petri Majdič. S tem tekačice ne bodo izgubljale energije, bolj se bodo lahko osredotočile na tekme. Gajdoš je odšel k ženski ruski biatlonski reprezentanci, kjer je ob trenerju Vladimirju Korolkeviču tudi Gaber Lah (vodja servisa v sezoni 2011), tam je tudi Marcolini. Nimamo denarja, da bi jih zadržali pred bogatimi Rusi. Se je pa z nami dobro znašel novi maser in fizioterapevt Damir Eibel, ki je bil prej pri hokejistih Olimpije.