»Tehnologija je sicer super,« se je prek stacionarnega telefona vključila v pogovor gledalka Dragica, »a ljudje smo se včasih dogovorili in je držalo. Vedel si, da tako mora biti. Zdaj se je vse zraslo s telefoni, računalniki in tevejem, kjer preverjamo, kaj se dogaja. Enkrat si dal besedo in je držala,« je opažala gledalka, v studiu pa so njene besede pospremili z rahlo ciničnimi, podcenjujočimi nasmeški. »Nismo več mož beseda,« jo je dregnil Aki. »Ne samo mož beseda. Danes ni več pogovora, zaupanja med ljudmi. Že v družini ne, kjer starši nadzorujejo otroke,« je razočarano zaključila gospa. Besedo je dobil Andraž Petrovčič s FDV: »Danes komuniciramo več… Narašča volumen komunikacije,« nato je voditelj odrezal: »To je bil odgovor za gospo!«, kar se je dalo razumeti, da je bolj pomembna količina kot kakovost.
Opisani televizijski prizor je bil tipičen primer komunikacijskega šuma. Medtem ko gospa sploh ničesar ni vprašala, je voditelj na hitro in ošabno izkoristil strokovno mnenje, da je odpravil, česar ni želel slišati. Čeprav je šlo za tehtno življenjsko izkušnjo gospe Dragice. Kriviti tehnologijo za iznakaženost in izmaličenost medčloveškega občevanja in razvrednotenja besede je seveda ludistično, vsekakor pa je to podlaga za alienacijo besede, dogovora in človeka.
Tarča nedavnih uličnih nemirov v Angliji so bile med divjanjem prav trgovine z mobilno tehnologijo. Šlo je za potrošniški upor brezposelne mladeži, ki si je nasilno prisvojila artikle, ki si jih drugače ne more privoščiti. Bila je to »dobra popotnica v čas pomanjkanja in razpadanja potrošniške družbe, ki se je prav z izbiro in možnostjo izbire zaklala, da kmalu ne bo več kaj izbirati, pa ne zato, ker ni ponudbe, ampak ker ne bo denarja, da bi lahko izbiral,« če si izposodim besede Renate Salecl iz knjige Izbira. Ko bi vsaj beseda, dogovor in človek spet dobili svoje bistvo. Brez vsega tega lahko odpišemo boljši jutri.
