Lance Armstrong, mali bog desetletja v svetu obročnikov, je po skoraj letu dni prekinil molk in spregovoril za najbolj obiskano spletno stran Cyclingnews. Piščanec, kakršen vzdevek nosi vitki Danec Michael Rasmussen, pa je še eden v vrsti tistih, ki s svojo resnico promovirajo prodajo avtobiografske knjige. Obema je skupno to, da bi z malce sreče pri goljufanju s pomočjo dopinga slavila na vseh francoskih Tourih od leta 1999 do 2007. Uradno je nekaj, v bistvu pa nič, od te slave s Toura ostalo le Rasmussenu.
»Vem, da nimam kredibilnosti in da nihče ne bo verjel moji resnici,« pravi Lance Armstrong, a ob tem naniza le malo konkretnih podatkov, saj se še vedno boji ameriške antidopinške agencije, ki ga je do konca življenja izključila iz športa, mu odvzela vse glavne lovorike, ob tem pa je še vedno v krempljih tožb. Bolj se osredotoča na ozadje odnosov, razmišljanje. Filozofsko plat, torej. O tem, kdaj, kako, zakaj, je bolj zgovoren Danec. Potrebuje denar, saj je izgubil tožbo za nekaj sto tisoč evrov proti bivšemu delodajalcu Rabobank, češ da ga je neupravičeno vrgel iz ekipe.
Sramuje se laži
»Z nizkega na visokooktansko gorivo smo preklopili v sezoni 1995,« o začetku široke uporabe dopinga v svoji ekipi razkrije Armstrong in se ob pojasnjevanju osredotoči na bolj splošne odgovore. Pravi, da je glavni vzrok za to, da nikoli ni padel na dopinškem testu, zelo previden pristop brez nepotrebnega tveganja. Za konec kariere 2.0 v letih 2009 in 2010 trdi, da je bil čist, a se zaveda, da le z besedami tega ne more dokazati. Je pa takoj pripravljen na to, če bo obstajal test. Najbolj se sramuje laži, zaradi katerih je postal heroj v boju z rakom. »Rad bi to spremenil, a žal ne morem,« se kesa padli športni junak.
Rasmussen je bil že na poti, tudi v rumeni majici, da postane naslednik sedemkratnega zmagovalca, a mu je sreča obrnila hrbet. Za Tour 2005 je dejal, da so bili z dopingom prežeti vsi člani njegove nizozemske ekipe Rabobank. A se je opravičil in popravil posplošeno trditev, in to potem, ko so se odzvali še do pred kratkim aktivni Španca Flecha in Oscar Freire, trikratni svetovni prvak, ter Avstralec Weening, ki doslej niso imeli nobenega madeža v karieri. Praksa v kolesarstvu je, da se večinoma vsak v ekipi pripravlja sam. Tudi zato so lahko nekateri, tako kot Armstrong, skrivnost v zelo ozkem krogu zaupnikov ohranili zase tako dolgo.
Rasmussen je za kri prosil celo očeta, kot mu je svetoval klubski zdravnik, a se njuni krvni skupini nista ujemali. Razkril je, da bi že leta 2005 moral predčasno s Toura, saj je imel pri dopinški analizi krvi vrednosti tik pod dovoljeno mejo (nezrela krvna telesca kot posledica transfuzije), a so pri Mednarodni kolesarski zvezi (UCI) zamižali na eno oko, ker je imela njegova ekipa Rabobank ugleden status in niso želeli afere. Zadevo so zamolčali in nizozemski bankirji so ostali v karavani. A razkriva, kako ga je Lance Armstrong, očitno dobro podprt tudi s skrbno varovanimi informacijami, naslednje jutro takoj vprašal: »Kaj ste jedli danes?« »Enako kot ti,« Piščanec ni bil tiho. Nato je v Pariz pripeljal pikčasto majico, Lance pa rumeno.
Kri v Donavi
A to je bil že čas, ko se je kolesarstvo začelo čistiti. »Moja zmaga na Touru 2006 je splavala po Donavi,« je ironično zapisal. Za francoski Tour je imel namreč zalogo svoje krvi (pripravljeno za krvno transfuzijo ali krvni doping), shranjeno v krvni banki na Dunaju. Vendar je naveza s Stefanom Matschinerjem, ki je povezan tudi s črno platjo kariere slovenskih atletinj Jolande Čeplak in Helene Javornik, po škandalu avstrijskih tekačev in biatloncev po olimpijskih igrah v Torinu leta 2006 začela razpadati, v paniki pa so tudi njegovo kri vrgli v Donavo. A ga to ni prestrašilo in ustavilo. Na francoskem Touru 2007 je bil že v rumeni majici na poti proti Parizu, a se je italijanski komentator David Cassani med televizijskim prenosom preveč hvalil, da ga je videl med pripravami v Italiji. Danec pa je navajal, da je bil v Mehiki in se tako skrival pred dopinško kontrolo. Ko so nelogičnost povezali, je moral pod pritiskom medijev in navijačev (ter ekipe) v rumeni majici zapustiti Tour. »Če bi bil Cassani tiho, bi zmagal na Touru,« trdi zdaj, brez obžalovanja.
Ko gre za vlogo novinarjev, ima svoje mnenje tudi Lance, češ da so bili mnogi, ki so o karavani vedeli vse, od spredaj in zadaj, a so ostali na prijateljski ravni. Vse za dobro zgodbo. Ob tem pa prizna, da je vse kritične takoj oddaljil, tudi z aroganco, pritiskom, mobingom, da niso imeli pristopa. Prizna, da je imel pač vlogo kolesarskega boga, ki je imel moč, da je delal in razsojal, kot je sam želel. Za njim pa je bila celotna industrija športa. »Imel sem občutek nepremagljivosti. To je bila velika napaka,« se kesa. Že od prej pa vemo, da so ga iz nebes sklatile – ženske. Ženske, ki niso prenesle laži, niso želele in mogle molčati. Kot nalašč za nov niz zgodb iz kolesarskega pekla pretekle dobe.