Damijanovo izhodišče je izjava nemške kanclerke, da bo »Ciper moral spremeniti svoj poslovni model«. Temu citatu je dopisal: »Kot je znano, je ciprski poslovni model temeljil na privabljanju tujega kapitala sumljivega izvora z visokimi obrestnimi merami in z nerazkrivanjem osebnih podatkov deponentov. Iz Cipra je naredil finančno off-shore cono in zbirališče kriminalnega denarja.«
Ne verjamem, da so kanclerko pri njenem nasvetu vodila krepostna načela. Dokaz, da kriminalni denar ne smrdi, ponuja Švica že najmanj eno stoletje. Prav tako ne zaudarja denar, ki si ga močne države pridobivajo z zločinskim poslovnim modelom »doktrine šoka« ali z vojnami, ki se pod pretvezo boja proti terorizmu bijejo za nafto ali za dolar kot svetovno valuto. Kar je šlo v nos kanclerki, je verjetneje to, da so Ciprčani s »kriminalnim« denarjem slabo gospodarili in s svojimi dolgovi ogrozili zahodnoevropske banke, tudi nemške. Če bi kanclerko vodile prave vrednote, za zdravljenje ne bi izbrala »poslovnega modela«, ki potiska v vse globljo bedo njene sodržavljane na jugu Evrope in ki krize po mnenju mnogih ekonomistov sploh ne bo rešil.
Damijan se sklicuje na svoje pogovore s predstavniki treh mednarodnih inštitucij, ki jih menda skrbi, ali je Slovenija pripravljena spremeniti svoj poslovni model. »Gre za povsem iste stvari,« piše Damijan, »ki motijo tudi mene in na katere opozarjam že desetletje in pol. Glavni slovenski problem je nedokončana privatizacija, iz katere se je nato razvil netransparenten in nezdrav gospodarski sistem, ki je pripeljal v bankrot.«
Damijanove trditve, vsaka zase večinoma veljavne, je nemogoče povezati v logično zaporedje vzrokov in posledic. Po njegovem je odločitev, da nismo takoj privatizirali vse državne lastnine, kriva za njeno nezakonito lastninjenje. Glavno krivdo pripisuje socialističnim menedžerjem, pa čeprav se je val divjega lastninjenja dvignil v času, ko je vlado vodil njihov zakleti sovražnik Janša. Po njegovem je Slovenija drsela v krizo vseh dvajset let samostojnosti, pa čeprav je bil slovenski model do leta 2004 tudi v svetovnem merilu zelo uspešen. Damijan zamolči podatke, ki ne podpirajo njegove teze: da so bile slovenske banke do nastopa prve Janševe vlade neto upnice in ne dolžnice do drugih držav in da se je dolg v štirih letih njegove vladavine povečal od znosnih 15 na 40 milijard evrov. Ekonomist Marko Golob, ki v istem časopisu polemizira z Damijanom, se sprašuje: »Je Evropa takrat kaj protestirala, zahtevala strukturne prilagoditve? Kje pa, dr. Andreju Bajuku so za uspešno uničevanje države dali naslov najboljšega finančnega ministra v Evropi!«
Tajkuni so državo osiromašili za kaki dve milijardi, ves preostali del je posledica drugih zadolževanj, pravi Golob. Ali se Sloveniji ni dogajalo to, o čemer pišeta Naomi Klein v Doktrini šoka in John Perkins v Izpovedih ekonomskega morilca? Da je treba v državi, ki jo hočeš izropati, najprej podkupiti njene voditelje (kar je najlažje, če gre za diktatorje), jo zasuti s posojili, ki jih ni mogoče vrniti, nato pa od nje terjati, da proda svojo srebrnino, in jo poceni odkupiti? Ob tem pa sploh ne gre toliko za vračanje denarja, za katerega vsi vedo, da ga prezadolžene države nikoli ne bodo vrnile: gre za odvzem suverenosti, vzpostavljanje še enega otoka cenene delovne sile in predvsem za dokazovanje, da nič ne deluje boljše kot obstoječi svetovni red.
Damijanov recept, s katerim se menda strinjajo tudi predstavniki mednarodnih inštitucij, je – povedano na kratko – naslednji: sanirati banke (verjetno z denarjem državljanov), prodati vse, kar je v lasti države (vključno z bankami) in z izkupičkom poplačati upnike. Tudi podjetja, ki bi začasno ostala državna, je treba dati v upravljanje tujcem. To pomeni odpuščanje, obubožanje večine prebivalstva, skrčenje javnega zdravstva in šolstva na minimum, konec socialne države in suverenosti. Ta poslovni model se uklanja zahtevi bogatih, da je vse tveganje pri izposojanju denarja na strani dolžnika. Po tem modelu veliki finančni centri nikoli ne propadejo, temveč ob vsaki krizi nanje kot po enosmerni cesti prehaja vse več materialne lastnine držav.
Slovenija bi morala zagovarjati stališče, da so za dolžniško krizo soodgovorni tudi posojilodajalci. Da ima preprečevanje bede in trpljenja ljudi prednost pred vračanjem dolga. Da je v brutalnem nasprotju z načeli evropskega povezovanja in solidarnosti, da imajo države v največji finančni stiski nekajkrat večje obrestne mere kot najbogatejše države.
Naš dosedanji model je po Damijanu kombinacija nesposobnosti in nepoštenosti. V njem ne vidi ničesar pozitivnega. Kljub vednosti, kako deluje neoliberalna doktrina, nam tuje lastnike prikazuje kot stroge, vendar pravične starše, ki naj končno vzamejo Sloveniji, neodgovornemu otročaju, iz rok nevarno orodje, in jo usposobijo, da bo v tekmovanju z njimi samimi, namreč svojimi učitelji, zmagala. Model, ki nam ga ponuja, da vso lastnino prepustimo tujcem, in to v času, ko (tudi z njegovo pomočjo) znižujemo njeno vrednost, precenjujemo globino krize in mazohistično poudarjamo našo nepoštenost in opravilno nesposobnost, vodi v ukinitev suverenosti te države.