Za mnoge skupine iz njihovega glasbenega okolja (o imenih ne bomo, ker je brezpredmetno) bi lahko ugotovili, da so že davno dosegle svoj zenit in počasi utonile v povprečje, kjer danes na plečih stare slave kolobarijo z večjo ali manjšo odmevnostjo. Če za koga od »starčkov« ta trditev vsaj v celoti ne velja, so to Motörhead. Resda je trio (v kateri koli od svojih inkarnacij že) svoj zenit dosegel s svetim trojčkom Overkill, Bomber in Ace of Spades ter presegel z No Sleep 'til Hammersmith, vendar je imel – z nekaj manjšimi odstopanji – pogled vedno obrnjen navzgor, kar je postala redka kakovost. Tudi Motörhead so se znali zapletati in ribariti v kalnem, da ne bo pomote, a je Lemmy ustvarjalni krč presekal v trenutku, ko je spoznal, da je zanj in njegov trio najbolje vztrajati pri konservativnih načelih. In preden skočite do stropa – konservativnost po Lemmyjevo pomeni brez odstopanj ostati lojalen temeljnim načelom rock'n'rolla, kjer niso potrebna nobena dodatna pojasnila. V ospredju sta glasba in slog življenja, ne eksperiment. Nikakršnih meja ni, potreben je le pogum, da narediš korak čez.
Aftershock je znova prepoln pridig tistih, ki so rojeni za poraze in živijo, da bi zmagali. Ter malenkosti, ki bogatijo danes morda celo osiromašeno mitologijo rock'n'rolla. Prav to je razumeti kot generalni izziv albuma, podkovanega z vsemi že znanimi principi proti esteblišmentu. V tem je prava »vrednost« ali ekskluzivnost Motörheadov – že prej omenjeno odsotnost eksperimenta nadomeščajo z največjim zlom vseh popularnih muzik, predvidljivostjo, a so jo, kot na primer Ramones ali MC5, pretvorili v svoje glavno orožje. Bistvo se namreč nahaja v izkoristku sproščene energije, znotraj katere ni nobenega prostora za »velike« misli ali umetniški vtis (Heartbreaker, Queen of the Damned), niti za popravni izpit, četudi Lemmy – kot sporoča v skladbi End of Time – še vedno čaka na morilca in heroja, ki ju ni na spregled. Vse druge značilnosti so še vedno tukaj: ubijalski rafali bobnov, neusmiljeni kitarski prijemi, bas odprtih akordov v funkciji ritem kitare in vokal resonance motorne žage vztrajno in goreče slavijo odpadniško on the road filozofijo na temeljih nedotakljivosti, kjer so viski in seksi dekleta pravilo, roka ali noga pa vedno blizu pedala ali ročke za plin (Going to Mexico). Prav pocestni prah, ki ga plemeniti garažni odnos do bluesa, tokrat še posebno izstopa, naj gre za pospešene ritme (Coup de Grace, Keep Your Powder Dry) ali »easy listening« (Lost Woman Blues, Dust and Glass). Lemmy ničesar ne obžaluje, nam daje vedeti v zaključni Paralysed. Njegov rock'n'roll ostaja umazan, vznemirljiv in instinktiven. Vse to privošči tudi nam.