Romunija je članica Evropske unije skoraj sedem let, vendar je še vedno pod nekakšnim nadzorovanim članstvom, saj evropska komisija v okviru mehanizma za sodelovanje in preverjanje še vedno ocenjuje doseganje ciljev Romunije v boju proti korupciji in pri reformi pravosodja. Se zato počutite kot drugorazredna članica?

Mehanizem je bil koristen, ker je Romuniji res pomagal pri pomembnih reformah zakonodaje. Vselej pa ni bilo lahko, ker so bili na začetku postavljeni štirje jasni cilji, v naslednjih letih pa so dodajali nova pričakovanja in pogoje. Zato imamo včasih občutek, da gre za premikajočo se tarčo. Januarja prihodnje leto pričakujemo pozitivno poročilo evropske komisije, obenem pa se veselimo, da se bo mehanizem končal. To bo tudi utrdilo sliko Romunije kot polne članice Evropske unije. Sicer pa v Evropski uniji obstajajo mehanizmi spremljanja vseh držav članic, ne le Romunije, na področju pravosodja in boja proti korupciji.

Kdaj bi se lahko ta mehanizem končal?

Pomembno bo naslednje poročilo evropske komisije. Ne morem govoriti o natančnem datumu.

Lani je bila Romunija priča velikim političnim pretresom. Očitne so bile velike napetosti med vlado in predsedniškim uradom. Evropska komisija je bila kritična do potez in komentarjev politike do razsodb ustavnega sodišča, ko je presodilo, da je bil referendum o odstavitvi predsednika države neveljaven, in ko je ocenilo, da naj se evropskega vrha udeleži predsednik države in ne premier.

Velike politične napetosti so se nabirale več let in lani so eksplodirale. Ne bi govoril o vseh političnih dogajanjih, bi pa poudaril, da smo spoštovali zakon. Glede možnosti odstavitve predsednika, o čemer ustava izrecno govori, smo dali vprašanje pred volilce, kar je najbolj legitimen demokratični postopek. Dejstvo, da smo spoštovali vse odločitve ustavnega sodišča ne glede na to, ali so nam bile všeč ali ne, je dokaz, da demokratični mehanizem v Romuniji deluje. Seveda so bile nekatere kritike od zunaj, a je treba upoštevati tudi občutke ljudi, ki so želeli kaznovati predsedniško administracijo. Zdaj si prizadevamo za politično sodelovanje med institucijami, ker je to pomembno za stabilnost države in za ustrezno poslovno okolje za tuje investitorje.

Leto 2012 je bilo tudi leto protestov. Po eni od ocen je Romunija vpeljala najbolj ostre varčevalne ukrepe v vsej Evropi s posegi v javni sektor in s krčenjem socialnih transferjev. V teh dneh pa prihajajo ocene, da je vaša valuta lev najmočnejša v Evropi, nezaposlenost je pri približno sedmih odstotkih, predvidena rast BDP 2,2 odstotka.

Kot veste, sem bil v času, ko je tedanja vlada sprejemala te ostre varčevalne ukrepe, v opoziciji. Kritizirali smo jo, ker je bilo breme preneseno tudi na socialno zelo ranljive kategorije, denimo z znižanjem pokojnin. Ko smo maja lani prišli na oblast, smo hitro ukrepali in spet povišali pokojnine in nekatere plače, ker je znižanje ustvarjalo velik socialni problem in zmanjševalo domačo potrošnjo. Potem smo proračun za letošnje leto zastavili upoštevaje javne investicije v infrastrukturo, energetiko, konkurenčnost in skrb za ranljive skupine. Investirali smo tudi v kmetijstvo in povečali črpanje evropskih sredstev, kar je bilo prej velika slabost. So torej tudi drugi viri, ne le varčevanje. Tudi centralna banka vodi dobro politiko, imamo stabilne banke in stabilno valuto. Po dveh, treh letih res hude krize v Romuniji bolj optimistično zremo v prihodnost.

Pravite, da je večina držav naklonjena članstvu Romunije v območju Schengna, nekatere pa ne. Vam bo uspelo vstopiti prihodnje leto?

Evropska komisija je že leta 2011 ocenila, da izpolnjujemo pogoje za vstop, ki so jasno zapisani. Torej bi morali že biti člani. Vendar se iz različnih notranjepolitičnih razlogov v nekaterih državah s populistično in tudi ksenofobično retoriko o nezakoniti migraciji in poplavi migrantov iz Romunije in Bolgarije, ki da bodo ukradli službe domačinom in prinesli kriminal, vprašanje izrablja za nabiranje političnih glasov, kar je še lažje zaradi težkega gospodarskega obdobja v Evropi. Še naprej pa lobiramo in po volitvah v Nemčiji in po pogovorih s partnerji v Franciji upamo, da bomo lahko prišli do dvostopenjskega vstopa.

V dveh delih pomeni, da bi schengenski režim najprej veljal za zračni promet, v drugi fazi pa na kopenskih mejah.

Kompromisni predlog, o katerem se je govorilo, pravi, da bi v Schengen najprej vstopili v zračnem prometu in morda na morski meji, nato pa še na kopenski.

Če pogledamo bolj podrobno – Francija je imela vroče domače razprave o romski populaciji. Zdi se, da z blokiranjem romunskega vstopa v Schengen romsko populacijo enači z romunsko.

Sem politik in čeprav ne sprejemam takšne retorike, razumem, da se neki politik lahko igra z vprašanji nezakonitega priseljevanja tako, da izpostavlja, kar je vidno. Denimo prosjačenje na ulici je zelo vidno in se ga da izrabiti za nabiranje političnih glasov. Vendar v Evropi živi dvanajst milijonov Romov različnih državljanstev, od tega v Romuniji le 600.000, torej je vprašanje njihovega vključevanja v družbo mnogo širše od same Romunije. Predvsem pa ne sprejemajo diskriminatornega pristopa. Romuni in Romi so evropski prebivalci in imajo pravico do mobilnosti. Imajo poseben kulturni model, ki ga moramo spoštovati, ne pa nastopati s pregonom in diskriminacijo.

Romunija je ena petih članic Evropske unije, ki ni priznala Kosova. Romunski premier je nedavno dejal, da bo to morda storila prihodnje leto, predsednik ni bil tako naklonjen ideji. Bo priznanje torej prišlo in zakaj še ni?

Nepriznanje Kosova je temeljilo na mednarodnih zakonih, ne na političnih razlogih. Temeljilo je na tem, da imajo pravico do samoodločbe narodi, ne narodne manjšine. Za slednje obstajajo jasni standardi zaščite. Na drugi strani pa so pomembni tudi politični dogodki. Rezultatov dialoga Prištine in Beograda ni mogoče zanemariti. In razvoj tega dialoga bo vplival tudi na romunsko politiko. Vedno smo trdili, da mora v EU in Nato vsa balkanska regija.

Težko pa je spregledati, da ima vseh pet držav članic EU, ki niso priznale Kosova, takšne ali drugačne probleme s težnjami po osamosvojitvi dela države, z zahtevami po večji avtonomiji manjšin ali s problemom, s kakršnim se sooča Ciper. Ali Kosova ne priznate tudi zaradi zahtev madžarske manjšine po več avtonomije, ki bi lahko vodile v osamosvojitvene težnje?

To nista povezani vprašanji. Nekateri politični voditelji oziroma predstavniki madžarske manjšine v Romuniji imajo včasih bolj radikalna stališča, kar je odvisno tudi od dogajanja na Madžarskem, kjer nekateri voditelji tam podpihujejo to vprašanje. Vendar je imela Romunija v zadnjih dvajsetih letih pogum, da je sprejela odločitve, ki madžarski manjšini omogočajo najboljše evropske standarde zaščite. Kdor trdi, da se lahko le s samoodločbo reši vprašanje identitete madžarske manjšine, pa v temeljih greši.

Slovenska gospodarstvo in politika iščeta nove trge, ker je Evropa v krizi. Svet je velik, številne delegacije pridejo in gredo in vselej se reče, da se bo okrepilo gospodarsko sodelovanje. Kakšne so specifike Romunije in Slovenije, ki zares lahko dvignejo to sodelovanje?

Lani smo imeli približno petsto milijonov evrov trgovinske menjave. To je razumna raven, a daleč pod potenciali. Zato sem želel organizirati poslovni forum za podjetja iz obeh držav. In prihodnje leto bi ga spet želeli organizirati. So namreč zelo zanimiva področja možnosti sodelovanja. Denimo avtomobilski deli, infrastruktura, kmetijstvo, informacijska tehnologija, potem povezave v regiji, denimo Podonavju, turizem... Sodelujemo lahko tudi na tretjih trgih. In dal sem tudi pobudo, ki je naletela na zanimanje v Sloveniji, da bi zgradili koridor med koprskim pristaniščem in pristaniščem v Costanti. Ta bi prečkal, če zaživi, Srbijo in Hrvaško in odprl novo pot ljudem, transportu in dobrinam, ker bi povezalo državi in regiji.

Zakaj koridor čez Srbijo in Hrvaško in s tem čez dve carini in ne skozi Madžarsko? Bom neposreden – se ji želite izogniti?

Za podjetja, ki denimo iz Italije ali Avstrije poslujejo z Romunijo, je tisto daljša pot, izgubljamo čas in denar. Potrebna pa je tudi diverzifikacija poti.