Pred Torfasonovim današnjim obiskom v Ljubljani, kjer ga bo gostila Založba Sanje, smo se pogovarjali tudi o tem, da je islandskim protestom nenadoma, verjetno pa le začasno, vzelo sapo. Islandija leži sredi Atlantika, a Torfasonovo pripovedovanje je zvenelo zelo domače.

Desna Neodvisna stranka, ki jo je vaša »revolucija loncev in ponev« leta 2009 pregnala z oblasti, se je letos aprila vrnila. V vladi se ji je priključila konservativnodesna Progresivna stranka, ki ima soroden program. Kaj se je zgodilo?

To je vprašanje za milijon dolarjev. Ti stranki namreč krivimo za finančni zlom Islandije v letu 2008. Mnogo ljudi se je zaradi njiju znašlo v velikih finančnih težavah, vendar so prav ti politiki pred letošnjimi volitvami ljudem obljubili, da bodo njihove težave rešili. To je seveda iluzija!

Poleti sem najmanj sto ljudi osebno vprašal, ali so volili eno ali drugo stranko. Samo štirje so mi potrdili, da so. Dva sta mi rekla, da sta vedno volila Neodvisno stranko in da svoje izbire pač ne nameravata spremeniti. Dva, ki sta volila Progresivno stranko, pa sta rekla, da je prej nikoli nista volila, a sta zdaj tako zadolžena, da komaj shajata iz meseca v mesec. Progresivna stranka jima je obljubila, da se bosta rešila, če volita njo.

Očitno je takšnih še veliko. Glede na to, da so ljudje poklicali nazaj politike, ki so krivi za težave, se mi zdi, da najbrž še niso dovolj trpeli...

Izvolili so jih kljub temu, da je bil pred sodiščem nekdanji premier iz vrst Neodvisne stranke Geir Haarde. So ga izključili iz stranke?

Oh, kje pa! Ti ljudje vendar držijo trdno skupaj. Sojenje zanj ni imelo resnih posledic, zgolj okrcali so ga (sodišče je razsodilo, da je kriv, ker ni dovolj vestno organiziral sestankov koalicije o »kriznih temah«, vendar mu kazni ni predpisalo, op. p.).

Sprva je obtožnica zoper njega vsebovala šest točk. Kako so se protestniki odzvali na sodbo, v kateri je sodišče prepoznalo zgolj eno kršitev?

Ko je po razsodbi odkorakal s sodišča, so bili ljudje seveda zelo jezni. Če bi bil jaz na njegovem mestu, bi skušal ta bes pomiriti, se z ljudmi pogovoriti in se opravičiti za napake. A vedeti morate, da je naš nekdanji premier zelo arogantna osebnost. Tudi po razsodbi je zanikal krivdo in ni prevzel nikakršne odgovornosti.

Po padcu Haardove vlade leta 2009 se je začelo obdobje velikega optimizma. Prvič smo dobili pravo »levičarsko« vlado (socialdemokratsko vlado s premierko, ki je lezbijka, op. p.). Upali smo, da se bodo stvari spremenile, da bomo sprejeli novo ustavo in da se bo naše največje naravno bogastvo, ribe v morju, vrnilo v roke ljudi. Leta 1983 je namreč naše ribe »ugrabila« skupina izjemno bogatih ljudi (leta 1983 je bilo ustanovljeno ribiško podjetje Samherji, ki ima v rokah največji del ribiške industrije na otoku, op. p.). Zase so vzeli vse, Islandcem pa ne vračajo ničesar.

Veliko upanje smo imeli do leta 2011, potem pa smo začutili, da je nekdo stopil na zavoro. V parlamentu se je celoten proces sprejemanja nove ustave ustavil. Zdaj, po prihodu Neodvisne stranke nazaj na oblast, so bili ukinjeni tudi davki za bogate. Obenem pa vidimo, da razpada naš zdravstveni sistem. Zdravniki in medicinske sestre bežijo v tujino. Položaj ni dober in sprašujemo se, kaj se bo zgodilo.

Je običajno, da začetni naboj, ki naj bi prinesel nagle spremembe, usahne? Ljudje se na protestih iztrošijo, to je videti povsod, predvsem v Grčiji.

Ne vem. Sam sem aktivist že od sedemdesetih, vedno sem se boril proti zlorabi oblasti, pa se še nisem ustavil. Bil sem prvi homoseksualec, ki se je na Islandiji javno izpostavil. V sedemdesetih je bilo to precej nevarno, grozili so mi s smrtjo in moral sem zapustiti državo.

Vendar sem se vrnil in leta 2008 začel proces, v katerem se nam je vsem zazdelo, da smo si končno enaki. Za to pa sem se moral boriti osemindvajset let. Družbe ne spremenite v letu ali dveh. Protestiranje je kot ples: stopite na plesišče, se pokažete ljudem, potem pa se vrnete za mizo. Vendar ste s svojim plesom spodbudili tudi druge, da so začeli plesati. Prepričan sem, da se bomo kmalu spet vsi vrnili na ulice. Tedaj bomo še veliko močnejši.

Prej ste rekli, da ljudje še niso dovolj trpeli. Kot kaže, so šle povsod v Evropi množice na ulice šele, ko jih je udarila kriza, ne pa že prej, ko se je dalo slutiti, kaj prihaja. Da ekonomski model neskončne rasti in neskončnega zadolževanja ni vzdržen, so lahko vsi vedeli. Je bilo življenje preveč udobno, da bi mislili, da se lahko to že jutri konča?

Nisem povsem prepričan, da bi vsi lahko vedeli, kako se bo končalo. Seveda so vedno obstajale skupine, ki so bile kritične do prevladujoče gospodarske ureditve. A ljudje, ki so imeli moč, predvsem naveza bankirjev in politikov, so najeli strokovnjake, psihologe, ki so pomagali ustvariti množično iluzijo. Ogromno ljudi se je vozilo v velikih avtomobilih, kupovali so velike hiše, hodili so na potovanja v eksotične kraje. Niso pa se vprašali, kdo vse to plača. Izgubili so stik z realnostjo.

Banke so to iluzijo ustvarile namerno, politiki pa so pri tem opustili funkcijo regulatorjev. Postali so najboljši prijatelji ljudi z denarjem. Banke so podeljevale kredite, k sebi pa so vabile tudi državljane, ki niso potrebovali posojil, temveč so imeli ravno pravšnje premoženje za spodobno življenje. Prepričevale so jih, naj to premoženje zaupajo njim. Obljubile so, da bodo v nekaj letih premoženje podvojile, da bodo postali bogati, da si bodo lahko kupili še večje hiše in bla, bla, bla.

Banke so seveda vedele, da to ne bo mogoče, ljudje pa so jim verjeli. In letos so volilci ponovno nasedli enaki iluziji, le da je bila malo drugače izražena: verjeli so, da bo za vse poskrbljeno, da bodo vsi računi plačani, da bodo vse skrbi izpuhtele.

Želite spremeniti ustavo, da bi preprečili nadaljnje zlorabljanje moči politikov in finančnih inštitucij?

Islandsko ustavo imamo od leta 1874, predpisal nam jo je danski kralj. Pozneje se je ustava še spreminjala in danes v resnici sploh ni slaba. Težava pa je v tem, da je politiki ne spoštujejo, temveč zakone, predpise in pravila zvijajo okrog nje.

Da bi ustavo pred tem obvarovali, smo na Islandiji imenovali odbor, v katerem je več kot tisoč ljudi, ki zastopajo vse dele naše družbe in vse regije na otoku. Ti delegati so potem na sestankih govorili o tem, kakšna je njihova vizija prihodnosti Islandije. Bilo je čudovito in zelo optimistično. Toda borimo se s starim sistemom in to ni lahko. Kot rečeno, proces se je zdaj ustavil.

Na vaših protestih je izbruhnilo tudi nasilje. Menite, da je določena mera fizične konfrontacije z oblastjo nujna, da bi bila »revolucija« uspešna?

Nikakor ne! Nasilje smo skušali sami protestniki na vsak način preprečiti. Vendar je tolikšno množico, tisoče ljudi, težko nadzirati. Vedno se pojavijo posamezniki, predvsem mladi fantje, ki bi radi metali jajca, tetrapake z mlekom pa tudi kamenje. Svoje so dodali še policisti, ki so reagirali z nasiljem, in mediji, ki so proteste prikazali kot uničevanje. Na Islandiji so mediji pod nadzorom kapitala, ki je naš nasprotnik. Mene osebno so prikazovali skoraj izključno v negativni luči.

V resnici pa smo se na ulici zelo zabavali. Ljudi sem takoj na začetku nagovoril, naj obkrožijo parlamentarno stavbo. Okoli parlamenta smo zgradili živi zid. Vendar je nekdo zabavo pokvaril in je poklical policijo. Takoj ko je prišla policija, pa so se začeli posamezni spopadi. Policisti so nas napadli izza hrbta... A to ni nič v primerjavi s tisočglavo množico, ki mirno stoji pred parlamentom in vpije. V tem je prava moč protestov! O tem govorim protestnikom v Španiji, v Italiji, povsod, kamor me povabijo. Bodimo mi sami svoja policija! Nočemo nasilja in uničevanja!

Gospod Torfason, je res, da se razmere na Islandiji zdaj popravljajo?

Ne! Res je, da smo leta 2008, ob začetku krize, mislili, da bomo izgubili vse. Bilo nas je zelo strah, saj smo bankrotirali. Mislili smo, da bomo kmalu stali v vrstah pred javnimi kuhinjami ter prosili za skledo juhe. To se ni zgodilo, a ljudje so še vedno prestrašeni. Bojijo se, da prihaja naslednji padec. Politiki trdijo, da se država pobira. Pravijo tudi, da nam ni treba več prositi za članstvo v Evropski uniji, saj bomo zdaj zmogli sami (proces vstopanja Islandije v EU je bil letos prekinjen, op. p.). A ljudje se kljub temu ne obnašajo, kot da je krize konec. Držijo se svojega doma, varčujejo, manj hodijo ven, manj se zabavajo. Vzdušje ni sproščeno.

Zato me ljudje sprašujejo, kaj smo pravzaprav dosegli z našo »revolucijo«. Odgovarjam jim, da smo dosegli zavedanje. Pred letom 2008 tistih, ki so govorili o politiki, ni hotel nihče poslušati. Niso te povabili na zabavo, ker si bil dolgočasen. Dolgočasni ljudje namreč vedno govorijo o dejstvih. Danes je drugače: vsi govorijo o politiki in o dejstvih, ki zadevajo našo državo. Zadnje volitve so bile res napaka, a tudi tisti, ki so to vlado izvolili, so prepričani, da se ne bo obdržala. In če jih vprašate, kaj mislijo, da se bo zgodilo, pravijo, da pričakujejo naslednjo revolucijo.

Ljudje