Kinematografski gledalci so nazadnje videli kakšen Zafranovićev film pred dobrimi 30 leti, točneje, leta 1981, ko je bil na kinematografskem sporedu Padec Italije, njegovi poznejši trije filmi (Ugriz angela, 1984, Večerni zvonovi, 1986, in Haloa – praznik kurb, 1988) pa niso več prišli v slovenski kino (kar sicer ne velja le za njegove, marveč prav tako za filme iz drugih jugoslovanskih republik – jugoslovanski kinematografski trg je namreč razpadel že pred državo).

Prav zaradi dokumentarca Zaton stoletja pa se je prelomila tudi Zafranovićeva filmska kariera na Hrvaškem. A ne le filmska kariera, zaradi tega filma je postal persona non grata in moral zapustiti Hrvaško. Idejo za ta film je dobil, ko se je v Zagrebu začel sodni proces proti ustaškemu vojnemu zločincu Andriji Artukoviću. »Prepričan sem bil, da ta dogodek kar kliče po dokumentaristu, ki bi prek tega procesa morda lahko odkril tudi neko resnico o času, v katerem je bil Artuković gospodar življenja in smrti,« je pred leti povedal Zafranović v intervjuju za časopis Novosti. »V filmu smo dokazali, da Artuković na procesu laže… Pregledali smo vse arhive in našli dovolj dokaznega gradiva, ki je oporekalo vsem njegovim trditvam. Na tem filmu sem delal šest let. Ko pa sem ga na TV Zagreb začel montirati, mi je direktor televizije Hrvoje Hitrec zagrozil, da moram delo prekiniti, sicer bo moral poklicati policijo.« Še nedokončani film je namreč napadel sam Tuđman, s katerim je Zafranović že polemiziral zaradi svojega dokumentarca o Jasenovcu. Tuđman je Zafranovića v svoji knjigi Razpotja zgodovinske resničnosti celo imenoval za sovražnika hrvaškega naroda. »V času, ko so po Zagrebu hodili ljudje v črnih uniformah, ko se je začenjala vojna in je potekalo etnično čiščenje, takšne obtožbe niso bile akademska polemika. Ljudi je mimogrede pojedla noč,« je Zafranović oktobra lani pripovedoval Ervinu Hladniku - Milharčiču v intervjuju za Dnevnikov Objektiv. »Pograbil sem negative in se z avtom odpeljal v Ljubljano. Toni Tršar in Irena Prosen sta mi pomagala in negative sem po nekaj zapletih prenesel v Celovec. Montiral sem na Dunaju, v Parizu in leta 1993 film dokončal v Pragi. Film je šel po vsem svetu, na Hrvaškem pa so ga ocenili kot hudičev projekt in prepovedali, češ da služi srbski propagandi.« Zafranović je potem tudi ostal v Pragi in se šele po desetih letih vrnil na Hrvaško.

Na Slovenskem je med 2. svetovno vojno v produkciji Emona filma nastalo nekaj dokumentarnih reportaž, zlasti Prisega domobrancev in Veliko narodno protikomunistično zborovanje v Ljubljani, toda ta produkcija je po obsegu povsem neprimerljiva z enormno količino Slikopisov, ki so bili posneti za časa Nezavisne države Hrvatske. In Zafranović v Zatonu stoletja na veliko uporablja odlomke iz te slikopisne produkcije, saj so »me prav ti filmi nekaj naučili o hrvaški zgodovini«, kot pove v filmu. V tem svojem Testamentu nastopa kot moderni Dziga Vertov, za katerega je montaža vse, ali kot cineast, ki iz filmskih arhivov rekonstruira zgodovino tako, da se prepusti asociaciji njihovih podob. In niti ne skriva, da kaže te odlomke iz filmskih arhivov zato, da bi se v teh sledeh ustaške zgodovine prepoznala hrvaška aktualnost. Ti arhivski posnetki torej nastopajo kot nekakšni fetiši, fetiši resnice, namreč v tem smislu, da si lahko hrvaška aktualnost o sebi misli karkoli, toda ti arhivski posnetki pričajo, kaj v resnici je. Te arhivske posnetke pa Zafranović prepleta tudi z odlomki iz svojih filmov, predvsem tistih, ki so prikazovali ustaško klanje med vojno in pričujočnost »globokega zla«. Njegova teza je namreč, da ni hujšega zla od tistega, ki se ga stori nad lastnim narodom.

Po Zatonu stoletja. Testamentu L. Z. se je Zafranović na Hrvaškem znašel na črnem seznamu in njegovih filmov niso več nikjer prikazovali. Kot pravi, so preprečili tudi njegove retrospektive, ki so jih hoteli pripraviti v Pragi ali drugih mestih. Anatema je bila umaknjena po dobrem desetletju, ko so v letih 2005 in 2006 v Zagrebu in Splitu organizirali retrospektive Zafranovičevih filmov. Hrvaški filmski kritik in zgodovinar Jurica Pavičić je tedaj zapisal, da je Zafranovićeva kariera »kariera filmarja, ki je bil nekoč v milosti pri oblasteh, pozneje pa prikrajšan za pravico do dela. Kot režiser je veljal za enega velikih mojstrov jugoslovanskega filma, vendar tudi za režiserja, ki ima svoje velike filme že za sabo.« In o katerem krožijo tudi diametralno nasprotna mnenja: za britansko filmsko zgodovinarko Dino Iordanovo je Zafranović eden izmed mojstrov sodobnega filma, za nekatere druge pa je »pozer, ki bombastično izkorišča nasilje in spolnost«; hrvaški kritik Ranko Munitić ga primerja z Bertoluccijem in Cavanijevo, drugi pa trdijo, da je pornograf, pri katerem da je »edino vprašanje, ali je njegova pornografija politična ali seksualna ali oboje hkrati«.

Na otoku Šolta leta 1944 rojeni Lordan Zafranović je odraščal v Splitu, kjer je kot član kinokluba do svojega 22. leta posnel 25 kratkih filmov, s katerimi si je leta 1966 prislužil naziv mednarodnega mojstra amaterskega filma. Hrvaško ministrstvo za kulturo mu je dalo štipendijo za študij filma v Pragi in še kot študent je posnel svoj prvi celovečerec Nedelja (1969). Po diplomi se je vrnil na Hrvaško in postal eden izmed tistih »praških študentov« (v Pragi so bili njegovi študentski kolegi Rajko Grlić, Goran Marković, Srđan Karanović, Goran Paskaljević), ki so v 70. letih temeljito transformirali jugoslovanski oziroma predvsem hrvaški in srbski film. Zafranović najprej z Mukami po Mateju (1975), nato pa zlasti z Okupacijo v 26 slikah (1978), prvim filmom iz njegove vojne trilogije, ki jo sestavljata še Padec Italije in Večerni zvonovi (1986). Okupacija je bila absoluten hit, »eden največjih domačih in mednarodnih komercialnih uspehov jugoslovanskega filma«, pravi Daniel J. Goulding v knjigi Liberated Cinema: The Yugoslav Experience, 1945–2001. V Jugoslaviji je imela šest milijonov gledalcev, v Cannesu je bila v konkurenci za zlato palmo, nominirana pa bi bila tudi za oskarja, če bi Zafranović izrezal krvavi prizor na avtobusu. Nič čudnega, da Hollywood ni prenesel tega prizora, saj je bilo Zafranovićevo mešanje »visokega« in nizkega« žanra, estetizirane vojne drame in gnusobe grozljivke, »travmatična« inovacija tudi v svetovnem filmu.