KKI so nedoločljivo področje, ki zajema javni kulturni sektor, produkcijo kulturnih blag za trg, na primer založništvo, in celo kreativne dejavnosti v drugih industrijah, na primer industrijsko oblikovanje. Oblikovanje ni moglo imeti vpliva, ker so razvojni oddelki izginili s prestrukturacijo podjetij v 90. letih. Nekatera podjetja so prišla pod mednarodne korporacije in zdaj opravljajo le še naročila zanje. Razvojnih oddelkov zato niso več potrebovala, podjetja so tehnološko in razvojno zaostala, izgubila so dostop do trga in edina konkurenčna prednost je cena dela. Drugi vzrok je liberalizacija: sprostil se je uvoz cenejših blag in podjetja so eno za drugim propadla, ker se je produkcija blag za množično potrošnjo prenesla v čezoceanske raje s poceni delovno silo. Industrijo so države poskušale nadomestiti z »novo ekonomijo«: storitvami, »finančno industrijo«, kreativnostjo in inovacijami. To je spodletelo – leta 2007 je počilo v ZDA, kjer je »neopredmeteno premoženje predstavljajo šest od sedmih dolarjev v tržni vrednosti podjetij« (D. Henwood, After the New Economy). In leto pozneje tudi v Evropi, a NPK še vedno stavi na »novo ekonomijo«. Država je sicer že spodbujala razvoj novih produktov, a nima gospodarstva, ki bi inovacije absorbiralo. Če je naša edina tehnologija škatlica vžigalic, kot vidimo v Splavu meduze, moramo tu začeti in poskušati obdržati vsaj to.
Kritiki KKI nasprotujejo zvajanju duhovne produkcije na njeno potencialno ekonomsko vrednost. Menite, da je skrb upravičena? So KKI implicitna grožnja poblagovljenja oziroma prevlade tržne logike na tistih področjih kulturne produkcije, ki jim je to v večji meri prihranjeno?Videli smo pregrevanje gospodarstva zaradi tržnih zakonov, torej škodujejo celo gospodarstvu. Dajali smo prednost kratkoročnim profitom in uničili več založb. Medijski prostor je sploh pomilovanja vreden. Še nedavno je bila Slovenija ena redkih držav, ki je imela pri kulturnih industrijah zunanjebilančni presežek. Ustvarjalo ga je visoko specializirano tiskarstvo, ki so ga novi lastniki razprodali za ceno nepremičnin.
Javnemu sektorju je »elitizem« lahko izgovor za inercijo. Pred časom sem bila v manjšem slovenskem mestu, da bi si ogledala kulturne znamenitosti. S tujimi turisti smo potem postopali pred zaprtimi vrati javnih ustanov. Ministrstvo bi lahko pred lastnim pragom naredilo več za »kreativne industrije«.
Kulturne industrije vidijo na ministrstvu kot možnost za večjo dostopnost in demokratičnost kulture. Kako bo za večjo dostopnost knjige skrbel zakon o enotni ceni knjige, ki je prvi ukrep na tem področju?Zakon bo verjetno upočasnil propadanje malih knjigarn in ustvarjanje monopolov s cenovnimi vojnami. Prihod e-založništva prinaša še druge skrbi. Javne knjižnice ne morejo prosto izposojati e-knjig, kot so lahko izposojale tiskane knjige, zato bo splošni dostop do informacij prek javnih knjižnic kmalu onemogočen. Treba bi bilo sprejeti zakonodajno ureditev na ravni EU, ki bi to preprečila. In potem, če vlado skrbi kulturna industrija, ne more le opazovati razprodaje največje slovenske založbe. Ministrstvo bi lahko podprlo delavce in delavke v založbi, da ustanovijo zadrugo. Rešilo bi založniški sektor, javni interes v založništvu in 800 delovnih mest.
Je mogoče računati na KKI kot potencialnega ustvarjalca dobička in novih delovnih mest, ne da se uredi področje trga dela v kulturi, predvsem status samozaposlitve, in ne da se poskrbi za stimulativno davčno okolje?Da so mala podjetja generator novih zaposlitev in inovacij, je napihnjena trditev, kot je pokazal Bennett Harrison v knjigi Lean and Mean. Samozaposlitve so predvsem beg pred nezaposlenostjo. Samozaposleni so tudi, kot je pokazala knjiga Revni zaposleni (Založba Sophia), v večji meri izpostavljeni tveganju revščine kot druge skupine zaposlenih. Problem samozaposlenih bi bilo treba rešiti tako, da po pravnem statusu niso delodajalci, ki najemajo sebe kot delavce, temveč so zaposlene osebe, ki plačujejo prispevke in davke v enakem obsegu. Irena Pivka in drugi so za nameček večkrat pokazali, da samozaposleni z najnižjimi dohodki nosijo največje breme, kar bi bilo treba popraviti.
Se je ministrstvo v zadostni meri povezalo z drugimi resorji pri načrtovanih spodbudah KKI? Katere konkretne ukrepe pri spodbujanju KKI pogrešate?Če nam EU vsiljuje ta ohlapni in zastareli koncept, zakaj si ne bi pod njegovim imenom izmislili kaj svojega? Španci so pri kreativnih industrijah stavili na nepremičnine, Angleži na deindustrializacijo in oboji so plačali visoko ceno. Zakaj si ne bi razlagali kreativnih industrij kot dejavnosti, ki ustvarjajo nove družbene odnose, večjo dostopnost do bogastva in družbeno enakost? Lahko bi, denimo, spodbujali rabo proste programske opreme, javno dostopne baze znanstvenih in kulturnih vsebin, lokalno povezovanje, samoorganizacijo pri preskrbi in podobno.