A v resnici ne gre za tisti trenutek, ko Russell Brand govori o potrebi po novem »revolucionarnem« družbenem redu, ki bo temeljil na masovni prerazporeditvi bogastva. Edino revolucionarno je dejansko sporočilo, ki ga je z nastopom prenesel. Medtem ko se je novinar Jeremy Paxman trudil, da bi sogovorcu nadel uzdo suhoparne realnosti, je Brand suvereno pokazal, da je v politični naivnosti vsa potenca bodočega političnega delovanja. Vsaj tistega, ki prinaša spremembo. Razmišljal je o svetovnem redu, ki poraja vrtoglavo neenakost in relativno revščino večine prebivalstva, ter na glas priznal, da, četudi nima rešitev, ve, da tako ne gre naprej. Razlogi za viralni uspeh videa zato tičijo v dejstvu, da je spomnil na nekaj osnovnega, na pravo naravo političnega in konec koncev revolucionarnega. Spomnil je, da smemo biti kot državljani kritični, četudi nimamo poceni odgovorov in tehnokratskih rešitev. Da smemo javno delovati, četudi nimamo vizije, kako se spopasti z jedrsko krizo v Fukušimi, topljenjem ledu na Antarktiki, nemiri na Bližnjem vzhodu, lakoto v podsaharski Afriki in evropsko dolžniško krizo.
Spomnil je, da je javno razmišljanje, ki je odgovorno skupnosti, samo po sebi politično delovanje. Da ustvarjamo hudo zmedo, ko tem, ki so manipulanti, v najboljšem primeru pa le birokrati, pravimo politiki. Da nam pravice do kritike ne more podeliti nobena institucija, še najmanj institucije formalnih kvalifikacij. Da je to, da si jo vzamemo, vsa skrivnost. V javnem prostoru zato potrebujemo čim več nepoklicanih. Teh, ki stališč ne umaknejo niti ob univerzalni diskvalifikaciji, da do mnenja niso upravičeni, ker niso strokovnjaki. Vsakdo o vsem je princip, ki prinaša spremembe. Strojni tehnik o slovenskem romanu. Bančna uslužbenka o zadnji predstavi Drame. Jedrski fizik o galerijski razstavi. Študent o zdravstveni politiki. Upokojenec o ceni naftnih derivatov. Splošni jezikoslovec o korupciji in gospodarskem kriminalu. Trgovka o zgrešenih investicijah energetike. Dijak o kulturni politiki. Hotelir o socialni reformi. Postrešček o navezi politike in gospodarstva. Športnik o ugrabljeni državi. Mlada mamica o odsotnosti političnih vizij.
Zrelo politično okolje je tisto, ki nosilcev mnenj in stališč, ki niso sovražna, ne diskvalificira samo zato, ker v zadevo niso »posvečeni«, ker jih h kritiki ni nihče klical in ker niso del interesnega omrežja, v katerem je natančno mapirano, kakšna mnenja kdo zastopa in zakaj. Mnenja morajo postati predrzna. Stroka, pogosto le ogrinjalo interesov, pa mora dobiti natančno funkcijo izvršitelja namesto izključne nedeljene pravice do odločanja o skupnih stvareh. Upravičenost mnenj se meri s stopnjo skupnega dobrega, ki ga potencialno vsebujejo.
Drugi pol viralne uspešnosti Russlla Branda gre pripisati dejstvu, da je negativne stigme rešil še eno besedo. Ko je Paxman sogovorniku poočital, da je na politično elito v resnici le jezen, Brand ni okleval niti za trenutek. Ja, ogorčenje. Ja, jeza. Pravzaprav bes. Brand je tako postal instantni simbol politike, kakršno potrebujemo. Pravičniško jezno. Osebno involvirano in prizadeto ob vsem, kar je mišljeno tako zelo dobro, a gre tako zelo narobe. Naivno začudeno nad neumnostmi, ki jih mentalna letargija s časom pretvori v samoumevno konvencijo. Russell Brand ni le še en »pep talk« junak, ker se je zmožen živo čuditi očitnemu, vsakdanjemu, samoumevnemu. Nezmožnosti in izkazani ljudomrznosti politike. Farsi pod imenom demokracija. Globalni katastrofi pod znamko kapitalizem.
Nepomembno ni niti to, da Russlla Branda sistemska nepravičnost osebno ne zadeva. Visokim idealom bi se lahko posmehoval iz svojega udobnega in varnega stanovanja sredi ugledne velemestne četrti. Zadovoljil bi se lahko z vsemi »zastonj kosili«, v katere Milton Friedman ni verjel, sam pa je kot medijska osebnost živ dokaz, da so, in to na vsakem koraku. Russell Brand je v resnici ikona za na majice in nogavice, ker je točno tisto, česar je družba najbolj potrebna – politično angažiranih vplivnih osebnosti, ki jim politična angažiranosti ni zares potrebna.
Že dolgo nismo imeli v slovenskem javnem prostoru priložnosti poslušati vplivne osebnosti, ki bi v 10-minutni govor nanizala toliko ključnih nespornih resnic o skupnih problemih. Neki ameriški medij si je ob tem zastavil nenavadno vprašanje. Nekako v slogu, kdaj bomo pa v Hollywoodu dobili tako artikuliranega in kritičnega zvezdnika? V Sloveniji pravih ali polpravih zvezdnikov ni, imamo sicer jasne in glasne kulturnike, a ti žal redko sežejo v zavest širše javnosti. Nasploh pa za družbo samostojne Slovenije velja, da so statusu zvezdnikov še najbližje politiki. Zastavimo torej še mi tisto do bolečine naivno vprašanje, ki ga noče zastaviti nihče: kdaj bomo dobili prvega iskreno jeznega politika?
