Najprej velja omeniti ciklus koncertov Mariboring in v njegovem sklopu Dneve improviziranih muzik v klubu Gustaf v mariborski Pekarni, ki so bili pravzaprav tridnevni festivalski pregled čedalje bolj slišne in prodorne domače tvornosti z dodatkom tujih gostov. Na odru Gustafa, ki je eden bolj markantnih klubskih prostorov v Sloveniji, je v različnih postavah muziciral cvetober slovenskih improvizatorjev, od Zlatka Kaučiča, Tomaža Groma, Ceneta Resnika do tria bratov Drašler in Marka Karlovčca. Slednjemu je družbo na odru delal nizozemski udarni bend Spinifex s poljskim trobentačem Piotrom Damasiewiczem. Spinifex je dedič dolgoletne podtalne tradicije spajanja robnih rockovskih estetik z jazzovsko improvizacijo in izrazito vertikalno strukturacijo skladb, v kateri spajajo elemente hrupa, organizirano napadalnost rock benda in jazzovsko vihravost solistov, v dotičnem bendu saksofonista Tobiasa Kleina, ki je lahko atomizirano agresivna ali pa bolj podrejena gradnji komadov. Njihov nastop zvečine sestavljajo udarni, razmeroma odrezavi komadi izrazitih amplitud, hotenih padcev iz ene skrajnosti v drugo. V tem so lahko prav zabavni, nič manj pa tudi maniristično predvidljivi, podobno kakor številne »art-rock« skupine iz okoliških glasbenih logov.
Torkov večer v Ljubljani je bil glede na dva koncerta mednarodnih zasedb med tistimi, ki bi si jih želelo vsako večje glasbeno mesto. V prijetno polnem klubu Cankarjevega doma je najprej s kvintetom muziciral Dave Douglas. Newyorški trobentač, sicer doma iz New Jerseyja, ki je, kakor je poudaril med enim nagovorov zbranim, letos delovno praznoval petdesetletnico, je danes seveda zveneče ime sodobnega ameriškega jazza, večkratni nagrajenec različnih izborov kritikov. Že razpon njegovih sodelovanj z glasbeniki različnih usmeritev, od raziskujočih do neoboperskih, obširni seznam avtorsko podpisanih albumov, delo za lastno neodvisno založbo Greenleaf pričajo o tem, da je glasbenik njegovega formata ne glede na pridobljeni ugled primoran v nenehno iskanje novih poklicnih in glasbeniških priložnosti, da je vsak koncert zase, turneja ali album v današnjih jazzovskih krogih kamen v mozaiku potrjevanja izrazne moči in navsezadnje statusa. Douglasov mednarodni kvintet je odigral tako kot današnje – zlasti ameriške – jazzovske postave igrajo: virtuozno, kolektivno zavzeto, z razpoznavnim skupinskim zvenom, a tudi podrejeno vodji zasedbe, njegovim zamislim, načinu upravljanja s skupino prepričljivih glasbenikov. Repertoar je segal po priredbah tradicionalnih himen in ljudskih napevov s prejšnjega albuma in po najnovejšemu Time Travel, na katerem Douglas izpopolnjuje pisanje in igranje muzike za bend, jazzovski kvintet s pianistom, saksofonistom, trobentačem, basistko in bobnarjem. Douglas je inštrumentalist razkošnega znanja, ki pa ga podreja napisanim komadom, njihovemu občutju, še zlasti ko gre za kombinacijo tradicionalnih napevov z jazzovsko formo, za drobne zamenjave vlog v sami inštrumentaciji, ustvarjanje dinamičnih lokov. Kvintet zveni pestro, razigrano, gradivo je dovolj raznoliko, da se izogne prepogosti hermetičnosti, v katero je padel novi »ameriški« jazz, naj bo še tako skrbno skladan in bleščeče odigran. Na srečo na koncu vedno ostane odvisen od vitalnosti skupine, glasbenikov, in Douglas ima okrog sebe dobre muzičiste.
Koncert avstralskega tria The Necks v Kinu Šiška je bil koncertni dogodek meseca. Trio je pač ena redkih glasbenih postav, ki s svojim pristopom do muziciranja, skupinskega improviziranja pred občinstvom, oddela koncert, ki ustvarja privlačno napačen vtis, da je bil končan in izdelan. Polno posedeni parter Šiške, tudi s poslušalci iz sosednjih držav, je potrdil, da bend uživa kultni status med raznolično publiko in da vsaka poslušalska orientacija iz različnih vidikov in razsežnosti glasbe/muziciranja The Necks najde zase nekaj glasbeno bistvenega. Vsaj v svetu improvizirane godbe (v zelo širokem pomenu) takšnega benda ni bilo od The Art Ensemble of Chicago, morda je to nekaj let veljalo za kakšen Zornov bend. Tony Buck (bobni), Lloyd Swanton (bas) in Chris Abrahams (klavir) so dva zelo različna (in tako »ista«) dela koncerta gradili drugače kot pred dvema letoma, pravzaprav presenetljivo bolj neposredno napadalno, zrnato, celo grobo od čislanih fluidnih pretokov in preobrazb agregatnih (in želenih slušateljskih) stanj. To atako je označevalo Swantonovo neizpeto lokovanje na basu v prvem delu in Buckovo poantirano rožljanje s tolkali v drugem, oba sta usmerjala gravitacijo dveh dolgih kosov, ki so se napeto igrali z odlaganjem doživetega in igranega časa. Abrahams je bil začuda pianistično zgovoren, direkten in nemiren v basovskih registrih klavirja in vrtinčenju obrazcev, na katere je v prvem komadu Buck prilepil najbolj klišejski vzorec pulza na čineli, ki je postajal grozeče perfektna motnja, nemogoče delo v tovarni variacij. Slišano kliče k ponovnemu snidenju. Trio težko odigra povprečno.