Narod išče rešitev v bazičnem. Da zasadiš dvajset orehov in se preskrbiš s tem, da ti zrastejo, je poslovna mantra, ki kroži že kaki dve leti. In to med osebki, od katerih bi pričakoval, da razmišljajo o vse čem drugem kot pa o trgovanju z lesom. Če ceno torej pridobiva sposobnost nizko profilnega življenja, naj ta zapis posvetim zares trdoživemu malemu zvezdniku iz zadnje vrste. Planinskemu čaju. Temu edinstvenemu povzročevalcu zapečkarskega ugodja, neke vrste volkswagnu med čaji, ki ga podpisnik teh vrstic avtomatično povezujem z likom in delom človeka, ki mu je bilo, če se prav spomnim, ime Peter K. Posebne vrste ptič. Dolenjec s prefriganimi očmi. Kralj nizkega profila. Neke vrste odpravnik starih časov. Dokler tam konec osemdesetih v danes prostorožnem okolišu, torej okoli Komenskega ulice v Ljubljani, niso začeli graditi novih stavb, na primer stanovanjskega kompleksa nasproti OŠ Ledina, je Peter K. s svojo ženkico, tako drobno, bledo, a spet ne krhko, temveč svoj tihi prav uveljavljajočo žensko, skvotiral stanovanja v hišah, ki so bile namenjene rušenju. Sledeč načrtu, kot da bi imel kako vezo pri načrtovalcih ali pač zgolj pri bratih bageristih. Vedel je, katere se bodo rušile prej, katere pa kasneje, v vsaki je izvohal neko stanovanje in preselil dejavnost vanj. Žensko, delavnico za popravljanje kitar in raznovrstne kose samo njemu pomembne krame.
V stanovanje v Komenskega ulici se je na primer preselil iz hiše, ki je ostala zadnja, preden se je začela graditi Kotnikova. Zadnja med vsemi. Vse druge so bile že zbagerirana površina. Samo ta je še stala na sredini, ogolela kot vrat jastreba ali pač edina nepoškodovana po bombardiranju. Samo do nje so še vodile žice električne napeljave. In naj si na tem mestu privoščim blago digresijo za pomislek, kako težje kot na minulega človeka zmoremo obuditi spomin na kako hišo, ki je ni več. Nemalokrat se je nemogoče spomniti, kaj je stalo namesto tega, kar stoji danes. Vendar pa, kot že rečeno, to prvo stanovanje ni asociacija na planinski čaj, temveč je to stanovanje v Komenskega ulici, kamor se je preselil, ko se je moral čez noč evakuirati iz osamele hiše. Tik pred zimo na cesti? Velika kolobocija. A znašel se je. In potem sem ga obiskal neki poznojesenski večer. Bržkone zavoljo trgovanja s kakim glasbilom, v katerem sem slej ko prej potegnil krajšo. Iz kuhinje je dišalo po ričetu, iz delavnice po nekih finih oljih za les, iz kota, v katerem se je trudila neka drugorazredna peč, ki nikakor ni mogla pregreti stanovanja, po kurjenju, Peter K. pa ravno izpod tuša, z mrežico za frizuro na glavi, v izprano turkizno viskozno modrem kopalnem plašču, vonjajoč po brezovem šamponu in zadovoljen, da je spet vzpostavil življenje. Tisti prizor bo vedno ostal vzorčen primer okoliščine, ki ji je pika na i samo še srkanje planinskega čaja. Primer za nizko profilno zadostnost, ki jo ta zvarek ponudi. Celo brez medu in limone.