Evropski poslanci so predstavniki državljank in državljanov EU, kar pomeni, da nacionalne meje pri delovanju evropskega parlamenta ne obstajajo. Volitve so neposredne, vsak lahko kandidira v kateri koli volilni enoti držav članic EU – teoretično torej tudi slovenski državljan recimo na Irskem ali obratno.
Tudi poslanci v slovenskem parlamentu so predstavniki vseh državljanov, pa vendar se poslanec iz nekega okolja poteguje predvsem za cesto v tem kraju.V Sloveniji je povezava med lokalnimi interesi in parlamentom predvsem zaradi bližine volilcev nacionalnemu parlamentu izrazitejša, kot velja za evropske poslance. To ne pomeni, da je logika delovanja nacionalnega poslanca v primerjavi s kolegom poslancem v evropskem parlamentu različna, je pa različna vsebina njunega dela ter geografsko območje, ki ga pokrivata. Zato je težko pričakovati, da se bo evropski poslanec ukvarjal z vsako cesto v svoji volilni enoti, saj vsaka cesta pač ni evropska tema.
Seveda, vendar pa volilci očitno pričakujejo, da bo evropski poslanec iz Slovenije zastopal nacionalne interese. Da se bo na primer zavzel proti gradnji plinskega terminala v Tržaškem zalivu.Za začetek bi se glede terminala morali zediniti tisti evropski poslanci, ki so izvoljeni v Sloveniji. Zatem bi morali iskati sogovornike med kolegi iz sosednjih držav, torej med evropskimi poslanci iz Italije, Avstrije in na tak način temo pretvoriti v evropsko. Morda se je kaj takega celo dogajalo, to bodo bolje vedeli naši poslanci v evropskem parlamentu. Problematično pa je – čeprav se zavedam, da to še zdaleč ni zgolj slovenska posebnost – če se evropski poslanci poistovetijo zgolj z interesi svojih držav in praktično delujejo kot nacionalni poslanci v evropski preobleki.
Na nedavnem srečanju gospodarstvenikov je eden od udeležencev dejal, da ga ne zanima, kaj si evropski poslanec iz Slovenije misli o Zahodni Sahari, temveč kaj naredi za slovensko gospodarstvo.Če gospod pričakuje od evropskega poslanca, ki prihaja iz Slovenije, da nekaj naredi za slovensko gospodarstvo, je to povsem legitimno, mora pa vedeti, da se na obisk pri tem poslancu najavijo tudi drugi gospodarstveniki, na primer iz večje skupine držav ali podjetij, organizirani na način, ki se jim obrestuje kot najučinkovitejši. Hočem reči: realnost evropskega parlamenta je lobiranje. Komisija in evropski parlament imata uradno prijavljenih več kot 5400 lobističnih organizacij. Slovenski gospodarstvenik bi torej težko pričakoval, da bi evropski poslanec kar tako naredil nekaj neposredno za njegovo podjetje, še toliko manj, če mu gospodarstvenik to sporoča javno. Pa še domačo nalogo mora gospodarstvenik opraviti: dobro bi bilo, da bi poznal zakonodajo, vedel, kakšne so možnosti evropskega poslanca, da stori kaj konkretnega, recimo skozi odločevalske postopke, imeti bi moral lobiste v Bruslju. Vedeti mora tudi, da se je evropski parlament po funkciji dolžan ukvarjati z vprašanji, ki so v pristojnosti Evropske unije. Svet pričakuje mnenje EU o praktično vsaki mednarodni politični zadevi. In če je na dnevnem redu Zahodna Sahara, je pač legitimno pričakovati, da bo tudi poslanec iz Slovenije imel kaj povedati o tej temi. Ne nazadnje gre tudi pri tem vprašanju za gospodarsko tematiko.
Kot poudarjate, so poslanci v evropskem parlamentu zastopniki državljanov EU. Torej evropski poslanci iz Slovenije upravičeno v Bruslju tožarijo našo državo?To je velik problem slovenske politike nasploh. Nepojmljivo je, da katera koli stranka govori v tujini slabo o svoji državi. To je poniževanje države in podcenjevanje državljanov, na neki način pa tudi njih samih. Signal, ki ga s tem pošiljajo, je, da stvari nismo sposobni rešiti sami. Ko tožariš v tujini, upaš na reakcijo, morda kar na intervencijo od zunaj. Politika se dejansko trudi javnosti vcepiti koncept trojke kot institucije, ki bo odpravila vse naše probleme, ekonomske, politične ali katere druge. V tem ne vidim nič državotvornega.
Intervencija od zunaj – konkretno iz vrst poslancev evropske ljudske stranke – je po tožarjenju SDS o domnevnem obujanju totalitarizma v Sloveniji tudi prišla.Saj. Ne bi rad ugibal, ali je takšno klicanje pomoči od zunaj malce tudi izraz nemoči, ker v domačih logih ni dovolj politične ali javne podpore. Slovenija ni ravno obljubljena dežela demokracije in vladavine prava, a je po vseh kazalcih demokratična država. Ne nazadnje obstaja tudi zunanji nadzor. Evropsko sodišče za človekove pravice presoja, ali država posamezniku zagotavlja človekove pravice. Kje so bile »trojke« evropskih poslancev desnice ali levice, ko je šlo za vprašanje izbrisanih? Ali za nesprejemljivo dolgotrajne sodne postopke? Kje so trojke, ko gre za preganjanje korupcije? Vse to so teme, ki so del standardov demokratične države in so zato pod budnim nadzorom mednarodnih institucij. Možnosti, da uveljavljaš svoje pravice in mnenje, torej obstajajo, so institucionalizirane in zanje ne potrebujemo nobenih trojk. Večkrat sem že rekel: tako radi se zgledujemo po ZDA. Ampak ameriški kongresniki imajo vcepljeno normo, da ko pridejo v tujino, delujejo najprej kot Američani. Zato ker vedo, da njihovih notranjih problemov ne bo nihče reševal. Mi pa se vedemo ravno nasprotno.
Ali je evropski poslanec iz tako majhne države, kot je Slovenija, sploh lahko prepoznaven v 766-članskem evropskem parlamentu?Več dejavnikov je, ki opredeljujejo položaj evropskega poslanca iz Slovenije, na primer dejstvo, da je število poslancev, ki jih prispeva posamezna država, silno različno. Strankarska disciplina načeloma velja tudi v evropskem parlamentu. Je pa to, koliko je določen poslanec viden, odvisno tudi od njegovega opravljanja funkcije. Prepoznaven evropski poslanec mora poznati temelje evropske zgodovine, institucij in zakonodaje. Tekoče mora govoriti angleško in francosko, dobro je, če obvlada tudi nemško in še kakšen jezik. Znanje več tujih jezikov poslancu omogoča neformalne pogovore, s katerimi pridobiva zaupanje sogovornikov oziroma jim predstavi lastno znanje in kompetence. Tako se ga »opazi«. Prav tako so pomembne retorične spretnosti pa priprava na seje. Nujno je tudi, da evropski poslanec najde določeno nišo, kjer bo svoje kompetence lahko razvil in bo prepoznaven. Naši poslanci, denimo, so vidni pri vprašanjih v zvezi s tematiko Zahodnega Balkana.
Koliko pa volilci v Sloveniji dejansko vemo, kaj delajo evropski poslanci iz Slovenije?Mislim, da mediji njihovo delo premalo spremljajo in ocenjujejo; za javnost so zanimivi le tedaj, ko povedo kaj o domači politični sceni. Kar ni dobro, saj evropski poslanci, tudi iz Slovenije, na svojih spletnih straneh govorijo o različnih evropskih temah. Identifikacija z evropskim parlamentom je namreč vseevropski problem. Udeležba na volitvah je vse skromnejša in nič ne kaže, da bi se ta trend obrnil. To pa prav zato, ker državljani EU dejansko ne čutijo, kaj evropski parlament za njih dela. Še huje je. Če pogledate predvolilna soočenja pri nas, vidite, da pogovori prej potekajo o nacionalnih kot pa evropskih temah.
Stranke so že začele priprave na evropske volitve, ki bodo maja prihodnje leto, in intenzivno razmišljajo, kako naj oblikujejo listo, da bodo čim bolj uspešne.Stranke so pogosto konservativne in se bojijo na liste postavljati nove obraze. Pravi izziv bi bil postaviti na listo povsem nove, mlade ljudi, ki imajo tako znanje kot kompetence s področja evropskih zadev. Politično bi to sicer bilo tvegano, a po drugi strani bi obrabljena floskula »na mladih svet stoji« dobila neki smisel. A, kot rečeno, ne verjamem, da bodo stranke stavile na sveže obraze.
Bi lahko prišel v evropski parlament nekdo, ki bi bil zelo prepoznaven, a bi kandidiral na listi povsem obrobne stranke ali na nestrankarski listi?Če bi bil v javnosti zelo popularen, lahko. Ne bi bil presenečen, če bi bil, denimo, Janez Potočnik, ne glede na to, na kateri listi bi kandidiral, izvoljen. Me pa zanima, kaj bi se zgodilo, če bi se povezala in na evropskih volitvah nastopila nova gibanja. Ne upam si špekulirati, a ne bi bil presenečen, če bi jih volilci – tudi če bi nastopili z odličnimi kandidati, pri katerih bi bilo mogoče prepoznati evropsko perspektivo – preprosto ignorirali.
Zakaj? Ker teh gibanj ne povezujejo z evropskim, temveč z domačim političnim prizoriščem?Tako je.
Kakšne možnosti pa bi imela lista evroskeptikov?V Sloveniji neke izrazite evroskeptične stranke ali gibanja, odkar se je umaknil Zmago Jelinčič, nimamo. Javnomnenjske raziskave kažejo, da je v Sloveniji podpora EU relativno visoka. Na splošno se mi zdi, da je pripadnost vrednotam, ki jih predstavlja Evropska unija, sploh zadnja ovira pred kakšno levo ali desno obliko avtokracije. Je pa evroskepticizem med ljudmi vsekakor prisoten in prepričan sem, da neka evroskeptična stranka ne bi ostala neopažena. Seveda pod pogojem, da bi znala prepričljivo predstaviti, da EU ne uveljavlja interesov slovenskih državljanov.
Koliko je za stranke res pomembna njihova zastopanost v evropskem parlamentu ali gledajo na evropske volitve predvsem kot na pokazatelja trenutne moči na slovenskem političnem parketu?Menim, da je pomembno oboje. Zagotovo je v interesu strank imeti dober rezultat na volitvah, a hkrati je število evropskih poslancev za stranke indikator podpore volilcev na domačem terenu.
