Le ožemanje je bolj vljudno

Najprej poglejmo, kaj se je dogajalo ta torek, kdo je bil na protestu in koga ni bilo tam v primerjavi z dogajanjem pred letom dni. V Mariboru so na ulice prišli ljudje iz depresivnih delavskih sosesk. Prignala jih je dolgotrajna socialna stiska, ki je tudi oblikovala glavno sporočilo: »Tako naprej ne moremo več.« Temu so bile dodane politične zahteve, kot so revizija lastninjenja, prednostno poplačilo delavcev v stečajih, več soodločanja in nasprotovanje razprodaji državnega premoženja. Protest je organiziralo majhno jedro lanskoletnih lokalnih aktivistov, zraven je bilo tudi nekaj pripadnikov organiziranih aktivističnih skupin iz Ljubljane in drugih delov Slovenije.

V Ljubljani je bil protest skorajda spontan, živahne kampanje za udeležbo ni bilo. Marsikoga od strukturiranih skupin, ki so organizirale in vsebinsko oblikovale proteste pred letom dni, tokrat ni bilo zraven. Ni bilo videti kaj dosti oseb iz krogov kulturnikov, liberalnih intelektualcev, levice in anarhistov. Prav tako ni bilo tihe podpore sindikatov, kulturniških, študentskih in veteranskih organizacij. Kljub temu se je v Ljubljani zbralo znatno število protestnikov. Tisti, ki so prišli na ulice, so prišli z istim motivom kot obubožani mariborski delavci in upokojenci.

Razpoloženje je bilo kljub bistveno manjši množičnosti podobno kot sredi lanskega decembra, ko je množica na Trgu republike hrepenela po vsebinskem fokusu, ki ga sama ni znala izraziti, in po dogodku, ki bi usmeril njeno besnečo energijo v neposredno tarčo, pa ga ni bilo. Vsi so čutili, zakaj so prišli in kaj je narobe v Sloveniji, vendar tega niso zmogli artikulirati. Artikulacija je bila le posredna: duška so si dali nad likom Janeza Janše, ki je takrat simboliziral vse slabo.

Zatem so konec decembra prišli kulturniki z animacijskim programom in protestom dali scenarij, ne pa tudi politično programske artikulacije. To smo pričakovali od organiziranih skupin izobražencev, ki že več kot pol leta napovedujejo ustanovitev več novih političnih strank, a rezultatov za zdaj še ni.

Kljub vsemu temu ulice Ljubljane in Maribora tokrat niso bile prazne, in to nekaj pomeni. Prišli so številni navadni ljudje, ki jih tja niso pripeljali niti njihovi voditelji niti lastne politične ambicije. Prišli so povedat, da so na robu, da nimajo česa izgubiti in da mora oblast za razliko od tistih, ki so srečo poiskali v tujini, računati z njimi, saj se nimajo kam umakniti.

To, da je bilo protestnikov tokrat bistveno manj kot pred letom dni, ne pomeni nujno zatona protestov. Upoštevati moramo, da je bila arogantna Janševa oblast izjemna spodbujevalka protestov, saj je državljane ob rezanju prejemkov žalila, po uporu pa nadnje poslala policijske pendreke. Sedanja vlada je retorično spretnejša, ljudi ožema postopneje in bolj vljudno – a protesti so še vedno tu.

Iz teh dejstev lahko potegnemo več zaključkov.

Prvič, zunajparlamentarne opozicijske skupine so dobršen del svojih naporov usmerile v ustanavljanje novih političnih strank. S tem ni nič narobe, saj potrebujemo programske alternative »varčevalnemu« soglasju vlade in parlamentarne opozicije. Težava je v tem, da ta prizadevanja doslej še niso obrodila užitnih sadov. Nekateri alternativci fantazirajo o utopijah, drugi se spogledujejo z izpraznjeno politično sredino, manjka pa realizma, operativnosti in jasne artikulacije ključnih problemov ter izvedljivih odgovorov nanje. Protestniki pričakujejo obračun s korupcijo in gospodarskim kriminalom, zaseg nezakonito pridobljenega premoženja in zatem produktivne investicije v delovna mesta in blaginjo. Vse drugo pomeni nadaljevanje nepravičnega razslojevanja. Nove stranke, ki ne bodo odgovorile na ta pričakovanja, nimajo možnosti v tekmi s starimi strankami.

Drugič, razmere niso boljše kot pred letom dni, zato so tisti, ki jih pestijo brezposelnost, brezperspektivnost mladine, bedne pokojnine, krediti in državno ožemanje, še vedno na ulicah, čeprav jih v Ljubljani tako rekoč nihče ni mobiliziral. Manj kot pred letom dni jih je zgolj zato, ker je sedanja vlada manj arogantna od prejšnje. Rešuje jo tudi pravosodje, ki je po protestih (in zaradi njih) letos končno začelo sankcionirati veliki gospodarski kriminal. A program sedanje vlade ni bistveno drugačen od Janševega: izgube kapitalskih privilegirancev pretaka prek bančnih in javnih dolgov k ljudstvu. Poleg tega je večkrat tudi podobno zaletava. Simptomatičen je nepremičninski davek, pri katerem vlada improvizira z davčnimi stopnjami in ima v mislih le skupni finančni izplen, ob tem pa je spregledala temeljni politični problem Slovenije, to je problem legitimnosti: obremenitve morajo biti pravične in dobro premišljene, da zadenejo predvsem tiste, ki jim je treba vzeti, in ne poslabšajo položaja tistih, ki so že na robu.

Tretjič, vse to pomeni, da tokratni protesti niso nujno znamenje apatije, temveč so opozorilo, da je v bližnji prihodnosti možno vse. Protesti lahko ostanejo latentni, lahko pa tudi poči, če bo vlada ljudem zategovala pas prehitro in neselektivno ali če bo poklicala zloglasno trojko, ki bo to počela še bolj brutalno.

Ob tem, da bo gospodarska kriza verjetno trajala še dolgo vrsto let, lahko ta vlada in njene koalicijske članice politično preživijo le, če bodo razumele naslednja sporočila. V danih okoliščinah je prišlo na ulice veliko in ne malo ljudi. Množični protesti so do nadaljnjega trajna možnost. Ljudje so socialno na robu. Naglo zategovanje pasu odpade. Postopno zategovanje pasu pa bo legitimno le, če se bo država obenem še odločneje spopadla s korupcijo, gospodarskim kriminalom in nezakonito nakopičenim premoženjem.