Država ne more le čakati

Nespremenjena praksa

Že leta 2009, ko je začelo postajati jasno, da so infrastrukturni projekti, ki naj bi sledili avtocestnemu programu, nepripravljeni za izvedbo, smo na Zbornici gradbeništva in industrije gradbenega materiala pri GZS opozorili vlado, da mora podjetjem v panogi dati jasne odgovore, kako naprej. Nismo jih dobili. Ostalo je le pri obljubah.

Na dan so začele prihajati neprijetne zgodbe, ki sta jih do krize prikrivala visoka konjunktura in nerealen gospodarski optimizem, v katerega smo v Sloveniji verjeli dlje kot v večini drugih držav EU. Med njimi zgodbe o številnih nepoplačanih podizvajalskih podjetjih, udeleženih v državnih projektih, ki še danes zaman iščejo pravico, in o množicah nepoplačanih delavcev iz propadlih podjetij. Zgodil se nam je izjemen, največji in najbolj grob propad vrste največjih podjetij v panogi, ki so imela znanje in reference; česa takega v slovenski zgodovini ne pomnimo.

Trditev, da je za položaj panoge v Sloveniji krivih le nekaj nevestnih in prepohlepnih posameznikov, je preenostavna in zavajajoča. Ponuja namreč nerealno upanje, da je rešitev na dosegu roke, tako rekoč trivialna. Celoten gospodarskopravni okvir za delovanje panoge, ki ga najbolj zaznamuje sistem izjemno neuravnoteženih pogodbenih odnosov med javnimi naročniki in izvajalci, medtem ostaja nespremenjen, čeprav je daleč od običajnih praks v drugih državah EU. Še naprej namreč spodbuja in nagrajuje prav takšna ravnanja vseh udeležencev gradbenih poslov (od naročnikov do izvajalcev), ki so gradbeništvo pripeljala v današnji položaj. Javni naročniki še naprej z odprtimi rokami neodgovorno sprejemajo ponudnike, ki pristajajo na pogoje in popuste, pri katerih je vsakemu razumnemu človeku jasno, da se bodo slej ko prej končali z neplačili podizvajalcem, dobaviteljem in delavcem. Nizko zaupanje in s tem nizka poslovna kultura v medsebojnih poslovnih odnosih med investitorjem, izvajalcem, podizvajalci in dobavitelji sta le stranski učinek takšnega stanja, ki zelo negativno vpliva na učinkovito in kvalitetno izvedbo gradbenih projektov. Danes je že postalo jasno, da ob nespremenjenih pogojih poslovanja in ob nespremenjenem poslovnem okolju v Sloveniji ne bo več mogoče kakovostno zagnati gradbene panoge, da bi postala če že ne motor, pa vsaj katalizator domačega povpraševanja, nove gospodarske rasti in odpiranja novih delovnih mest.

Odvisnost gradbeništva od politike

V Sloveniji si bomo morali priznati, da je v vzroke naše krize treba pogledati globlje in da je bil hitri propad gradbeništva le najbolj zgoden indikator izkrivljenega stanja v Sloveniji na področju gospodarske politike, gospodarskih predpisov, prakse javnega naročanja in delovanja pravne države, s katerim se nismo bili pripravljeni pravočasno soočiti.

Panogo smo od osamosvojitve naprej močno deregulirali, tako da smo stroko izrinili popolnoma na obrobje. Razmere na gradbenem trgu so zato postale nepregledne, nepredvidljive, poslovna tveganja za v panogi delujoča podjetja pa vedno bolj visoka. Vsako leto v gradbeništvu beležimo preko 15 odstotkov novih podjetij in približno toliko tudi zaprtih. Za ustanovitev gradbenega podjetja ne potrebujete niti zidarja niti inženirja, prav tako ne potrdila kakšne panožne zbornice o vaši strokovni ali poslovni kredibilnosti niti sklepa sodišča, da imate v vaših prejšnjih ali obstoječih podjetjih poravnane vse zapadle obveznosti. Daleč bolj pomembno je dobro poznavanje načina javnega naročanja in odločevalcev v njem.

Javni naročniki niso sposobni kvalitetno opravljati svojega dela, saj imamo neučinkovito zakonodajo, ki jo spremljata močan vpliv interesnih skupin, povezanih s politiko, na njihovo odločanje ter naročanje izključno po kriteriju najnižje cene.

Da si je panogo izrazito podredila politika, ne nazadnje zelo očitno prihaja na dan tudi v načinu izvajanja najpomembnejših nacionalnih projektov, kjer smo bili pogosto priča izjemno velikim odstopanjem dejanskih od načrtovanih stroškov. Stroka, čeprav brez standardiziranih popisov del v gradbeništvu (kot jih imajo urejene države), je sposobna relativno natančno oceniti vrednost gradbenih projektov. Odstopanja za več kot 10 ali 20 odstotkov bi zato morala biti izjema. Ko pa stroki besedo odvzame politika, tudi nekaj 100-odstotna odstopanja (vedno kot podražitve) niso nobena redkost. Na koncu v javnosti in medijih kratko potegnejo gradbeni izvajalci, ki za dejansko opravljeno delo upravičeno zahtevajo anekse. Medijska bitka je za gradbenike že davno izgubljena. Odnos dela slovenske javnosti do panoge je postal že tako iracionalen, da je apriorno nasprotovanje tudi najbolj nujnim in koristnim nacionalnim gradbenim projektom nekaj vsakdanjega.

Nam bo uspelo do konca uničiti gradbeništvo?

Poslovanje gradbeništva v državah EU določajo izključno nacionalni okviri. Države v EU pogoje poslovanja podjetij v panogi gradbeništva določajo same, skladno s svojimi gospodarskimi in socialnimi cilji, vključno z vplivanjem na obseg trga gradbeništva s proticikličnimi gospodarskimi ukrepi. Poslovanje podjetij v gradbeništvu je podrejeno nacionalni gospodarski politiki, nacionalnim zakonodajam, nacionalnim tehničnim predpisom in nacionalnim poslovnim praksam, kar za podjetja iz drugih okolij že samo po sebi pomeni veliko oviro. Tako kljub prostemu pretoku blaga in storitev gradbena podjetja v EU kar okoli 95 odstotkov svojih storitev opravijo na domačih trgih. Izjemno neugodnih razmer na slovenskem trgu naša gradbena podjetja zato ne morejo rešiti z enostavnim odhodom na trge v tujino. Poleg tega sta za odhod na tuje trge potrebna ustrezna finančna kondicija podjetja in podpora bank. Našim gradbenim podjetjem je prve primanjkovalo že v času najvišje konjunkture, danes so ostala brez obojega.

Za razliko od drugih delovno intenzivnih industrijskih panog gradbeništvo ni toliko podvrženo globalizaciji, zato se mu načeloma ni treba bati posledic hude mednarodne konkurence, kot sta jih občutili na primer tekstilna in obutvena industrija. A je to precej slaba tolažba za slovensko gradbeništvo, saj bi se v Sloveniji tudi to dejstvo lahko obrnilo na glavo. Slovenija je namreč majhna država, z vseh štirih strani neba je do njenega centra z razdalje 100 kilometrov mogoče pripeljati vse materiale, gradbeno opremo in delovno silo. Neustrezna gospodarska politika, prevelika deregulacija, nezadosten inšpekcijski nadzor, nezainteresiranost domačih delavcev za delo v panogi in ravnanja slovenskih javnih naročnikov tako pomenijo priložnost za izjemno olajšan vstop na slovenski trg ne le gradbenikom iz tujine, ampak tudi množici njihovih podizvajalcev, delavcev in dobaviteljev. In ta proces je v teku.

Izjemno tvegano gospodarsko okolje

Kljub močnemu krčenju trga je jasno, da se slovensko gradbeništvo ne sooča le s padcem obsega povpraševanja. Ta za poslovanje preostalih gradbenih podjetij predstavlja manjši problem, saj je velik del njihovih konkurentov že propadel.

Da je slovensko poslovno okolje za podjetja v gradbeništvu uničujoče, posredno priznava tudi AJPES v svojem modelu bonitetnih ocen »S.BON Ajpes«, ki podjetjem v gradbeni panogi ob enakih finančnih kazalnikih poslovanja avtomatsko zniža bonitetno oceno kar za dva bonitetna razreda. To pomeni, da so tveganja na slovenskem trgu gradbeništva (kjer s svojim več kot 60-odstotnim deležem prevladujejo javni naročniki oziroma država) bistveno večja, kot to velja za trge drugih panog, ki daleč večji del svojih izdelkov in storitev prodajo zasebnim podjetjem, fizičnim osebam ali pa jih izvozijo v tujino. Ti kupci in ta poslovna okolja so po oceni AJPES očitno mnogo varnejši kot slovenski trg javnih naročil v gradbeništvu. Upravičeno se lahko vprašamo, kaj je država kot urejevalec poslovnega okolja v gradbeništvu in kot najpomembnejši kupec naredila za to, da bi postala kredibilnejša in omogočila normalno poslovanje podjetjem, ki so njeni dobavitelji.

Istočasno so zahteve večine naših javnih naročnikov po bančnih garancijah takšne, da mora tudi uspešno gradbeno podjetje zapreti poslovanje v nekaj letih. Tako hitro namreč mu v slovenskem poslovnem okolju zmanjka garancijskega potenciala za sodelovanje na javnih razpisih. Pri tem mu prav nič ne pomagajo najboljše bilance z visokimi dobički. V ozadju tako nerazumnih zahtev po bančnih garancijah stojijo izjemno tvegani slovenski javni naročniki v gradbeništvu. Ti tveganja slabo pripravljenih projektnih nalog, nekvalitetno izdelanih projektov za razpise in izvedbo, nepredvidljivih odločitev upravnih organov, zapletenih postopkov izbire izvajalcev itd. prevalijo kar na ramena izvajalcev.

Nenormalno visoke bančne garancije, ki jih svetovna praksa ne pozna, vodijo v popolno blokado slovenskih gradbenih podjetij, ki v kratkem ne bodo več mogla sodelovati na slovenskih javnih razpisih, z njimi pa se dodatno obremenjujejo že tako oslabljene slovenske banke.

Kaj sploh še lahko storimo?

S takim položajem izvajalcev na slovenskem trgu nam je delovna mesta v panogi uspelo narediti tako neatraktivna, da je zanimanje mladih za poklicne kariere v gradbeništvu na zgodovinskem dnu. V primerjavi z bogatimi Avstrijci imamo v slovenskih poklicnih šolah za poklic zidarja in tesarja kar desetkrat manj dijakov na prebivalca kot Avstrijci. Ob visoki brezposelnosti mladih to kaže na degradiran položaj tega poklica v primerjavi z mnogo bogatejšo severno sosedo (kjer znaša mesečna nagrada za zidarskega vajenca v tretjem letniku 1620 evrov neto!).

Časa za iskanje posebnih lastnih rešitev nimamo več. Čim prej moramo omogočiti podjetjem v panogi poslovanje v skladu z mednarodnimi standardi, kar pomeni normalna poslovna tveganja, ki niso bistveno večja, kot to velja za druge panoge. Treba se bo ponovno ozreti po dobrih tujih praksah, ki so nam blizu in smo jim v rajnki Jugoslaviji že sledili (Avstrija, Nemčija, Švica). Država mora preseči svojo vlogo pasivnega čakanja in vzpostaviti sodelovanje s ključnimi dejavniki v gradbeništvu ter prevzeti aktivno vlogo za razrešitev kritičnih razmer. Nemudoma mora urediti razmere v javnem naročanju gradenj in preprečiti izjemno tvegana ravnanja javnih naročnikov, ki uničujejo kvalitetna podjetja v panogi in banke, na koncu pa vse to plačujemo davkoplačevalci.

Za izhod iz gospodarske krize bomo prav gotovo še kako potrebovali svoje gradbeništvo, ki kljub krizi še vedno zaposluje neposredno preko 50.000 zaposlenih, kar je več kot 10 odstotkov vseh zaposlenih v gospodarskih družbah ali skoraj 30 odstotkov vse predelovalne industrije v Sloveniji.

Po podatkih virov, ki ne želijo biti imenovani, tudi najnovejše analize evropskih ocenjevalcev gospodarskega stanja v Sloveniji kažejo, da je delež gradbeništva v BDP v Sloveniji za 3 do 4 odstotne točke prenizek za optimalno delovanje njenega gospodarstva in uspešen izhod iz krize. Gradbeništvo je s svojimi multiplikativnimi učinki ne le pomemben trg za druge industrijske panoge, pač pa tudi vstopni in razvojni trg za mnoga mala inovativna proizvodna podjetja, ki svoje inovativne rešitve preizkušajo najprej na objektih v bližnjem domačem okolju. Tudi zato bo še kako pomembno, kako bomo upravljali to panogo, da bodo mnoga naša perspektivna podjetja dobila priložnost za razvoj in rast, preden vstopijo na mednarodne trge.