Tako denimo je stavek »Pospravi svojo sobo!« v mojih mladih letih nedvomno zasenčil vse druge neljube stavke, pozneje se na vrh lestvice prebijeta »Lahko prideš pred tablo?« ali še malce bolj retorični »A lahko, prosim, nehaš klepetati?«. Potem je nekaj časa absolutni zmagovalec »Kdaj si sinoči prišel domov?«, ki mu primat prevzame stavek »Dobila sem menstruacijo«. No, ta najbrž ostane zoprn vse do trenutka, ko prvič slišiš tistega »Nisem dobila menstruacije«. Potem pa se kmalu tako ali tako spet vrnejo v igro tisti že pozabljeni in v življenju odraslega moškega lahko spet kraljujeta »Kdaj si sinoči prišel domov?« in, ker se preteklost ponavlja kot farsa, tudi davno pozabljeni »Pospravi svojo sobo«.
A na imaginarni večni, vseživljenjski lestvici najbolj nadležnih stavkov bi vse omenjene bržkone zasenčil neki drug stavek. To je stavek vseh nadležnih stavkov, ki se glasi: »To vsi vemo!«
To je stavek, ki ima lahko nešteto pomenov, a prav nobenega, ki bi vam lahko bil vsaj pogojno rečeno naklonjen. Ko vam namreč nekdo reče »To vsi vemo«, vam noben kontekst ne pomaga, da se ne bi počutili idiota. Ne, stavek »To vsi vemo« vam na najbolj neposreden način sporoča, da ste največji idiot, kar se jih je kdaj rodilo. In kar je še huje, govorec tega stavka se nedvoumnosti tega sporočila pogosto sploh ne zaveda.
Kar vam seveda odvzame možnost, da bi svoj idiotizem pripisali govorčevemu subjektivnemu mnenju o višini vašega inteligenčnega kvocienta, ki je, kot vemo, lahko pod določenim vtisom vašega stališča o primernosti uživanja hrane v času velikega posta. Hočem reči, če vam nekdo, ki ste mu užalili pokojno mamo, v obraz zarohni »Ti si idiot!«, obstaja precejšnja možnost, da vi to niste in da se temu evidentno nevljudnemu človeku zaradi določenih zunanjih okoliščin zgolj zdi, da ste. Če pa vam nekdo nadvse prijazno reče »To vsi vemo!«, ste v devetindevetdesetih odstotkih primerov idiot in pika.
Predvidevam, da je tudi zaradi tega ta stavek eden najbolj priljubljenih in najpogosteje uporabljanih stavkov v slovenskem jeziku. Pri nas pač vsi vse vedo in redki so butlji, ki naivno čakajo, da te, vsem drugim državljanom dobro poznane stvari nekdo izgovori na glas ali jih celo javno, na televiziji, radiu ali v časopisu, obelodani. Redki so nezaupljivci, ki ne verjamejo na besedo spletnim komentatorjem z imeni VseVed69, Komandante in Božo in ki v svoji norosti ne zaupajo niti neodvisnim novinarjem Reporterja. Redki so, ki bi, preden postanejo del te vseobsegajoče množice vsevedov, radi videli, da to, kar vsi vedo, nekdo podkrepi z dokazi.
Jaz sem, priznam, eden teh redkih norcev, ki me množica posvečenih iz dneva v dan opozarja na nove reči, ki jih po njihovem mnenju samo meni še ni uspelo izvedeti. In vsakokrat so ljudje, ki v moji prisotnosti izgovarjajo stavek »To vsi vemo!«, bolj začudeni, ogorčeni ali preprosto vzvišeni nad tem, da ne vem, kdo je nastavil Alenko Bratušek, kdo prodaja Mercator in s čim se v resnici ukvarja Milan Kučan, da se mi ne sanja, zakaj Samir Handanović ni več kapetan reprezentance, komu je v interesu kolaps Olimpije in s čim se v resnici ukvarja Janez Kocijančič, ali da po vseh teh letih še vedno nisem izvedel, kdo je razprodal orožje iz kasarn JLA, kdo izpraznil sefe SKB banke in s čim se v resnici ukvarja Franci Zavrl.
A še bolj kot to, da redno izpadem edini preostali bebec v državi, me ob tem stavku preseneča to, da preden mi ljudje povedo nekaj, kar čisto vsi razen mene vedo, običajno zelo previdno preverijo, kdo sedi za sosednjo mizo, se nato malce nagnejo k meni in začno šepetati, kakor bi mi razodevali največjo skrivnost. Če gre sklepati iz teh in podobnih izkušenj, so torej v Sloveniji največje skrivnosti tiste, ki jih vsi poznajo.
Tega, kar vsi vemo, ne sme izvedeti nihče razen nas, sporoča konspirativna drža ljudi, ko v vaši prisotnosti izgovarjajo stavek »To vsi vemo«, in vsakič, ko ga slišim, se mi zazdi, da je ta stavek v resnici uradno povabilo k vstopu v nekakšno tajno društvo. Društvo tistih, ki vedo. Ta stavek je povabilo, da tudi ti poslej tajno širiš to, kar vsi vedo in kar po novem veš tudi sam, kajti vedno se najde kdo, ki tega, kar vsi vedo, ne ve in mu lahko z začudenjem, ogorčenjem ali še najraje s preprostim vzvišenim prezirom do nevedneža rečeš »To vsi vemo«.
Ni ga boljšega načina, da človek utrdi lastno pripadnost, da se zlije v eno z veliko, vseobsegajočo množico in se v njej začne počutiti zares udobno in varno, da se v hipu vzdigne nad svojega nevednega sogovornika. Stavek »To vsi vemo« je geslo za izstop iz lastne marginalnosti, in bojim se, da je ravno zato mnogim tako zelo ljub.