UTD ni sistem, ampak orodje, ki nam kupuje čas

Gre za pobudo, ko lahko milijon državljanov EU Evropsko komisijo pozove, naj pripravi zakonodajni predlog za UTD, sistem, v katerem vsi, zaposleni ali ne, od države brezpogojno in nepovratno prejemajo del skupaj ustvarjenega presežka dohodka. V Sloveniji bi po nekaterih izračunih vsak polnoleten posameznik lahko prejemal od 250 do 300 EUR mesečno, mlajši pa polovico tega zneska. Gerlič sicer predlaga UTD v višini 450 do 580 evrov.

Prvi cilj, da smo med tisti sedmimi državami, ki so štete kot organizatorke cele iniciative, nam je že uspel. Za to je bilo potrebno zbrati 6000 podpisov in to nam je uspelo. Najmanj sedem držav mora zbrati najmanj milijon podpisov. Sloveniji je toliko podpisov uspelo zbrati predvsem na račun naše akcije, nevedoč, da se bo ta evropska iniciativa sploh sprožila, s katero smo začeli že januarja 2010. Od takrat smo bili zelo aktivni pri obveščanju ljudi o tem, kaj UTD sploh je. To je je zagotovo pripomoglo k zbiranju podpisov.

Hrvati so začeli z zbiranjem podpisov 1. julija, ko so vstopili v EU, pa so nas prehiteli, saj so že skoraj mesec dni pred iztekom dosegli svojo kvoto, ki pa je bila nekoliko višja kot naša.

Razlog, da so države kot so Slovenija, Hrvaška ter Madžarska, zbrale toliko glasov, je v kulturni dediščini, ki temelji na solidarnosti. Pri Madžarih bi še posebno rad izpostavil to, da je bila verjetno sovjetska oblika komunizma tam najmilejša. Ker če pogledamo rezultate po ostalih vzhodnih državah kot so Poljska, Romunija, Bolgarija, tam niso zbrali dovolj podpisov. Litva, Latvija in Estonija so izjemno neuspešne pri zbiranju, ampak to je nekako logično, ker je tam zgodovina čisto drugačna. To vse igra določeno vlogo. Mi v Sloveniji pa smo vendarle dediči neke na solidarnosti utemeljene skupnosti.

Nič nimam proti, da bi ljudje živeli od dela, ampak potem nam je treba delo zagotoviti.

Problem pri zbiranju podpisov na evropski ravni je, da bo v Švici ta referendum šele čez leto ali dve. Če bi bil referendum takoj oziroma pred 14. januarjem, ko se naša akcija konča, in če bi bil uspešen, vam zagotavljam, da brez težav zberemo milijon podpisov v štirinajstih dneh. Ko so Švicarji objavili, da so zbrali 116.000 podpisov, 100.000 jih pa rabijo za to, da izsilijo referendum, takrat se nam je vsem v Evropi kvota podpisovanja krepko povečala. Potem se je to nekoliko ustavilo, ko pa so 4. septembra Švicarji predlog za referendum vložili v parlament, se je kvota spet povečala, sedaj pa spet malo upočasnjuje. Vsakih 14 dni bi potrebovali nekakšne akcije, da bi ljudi držali aktivne.

Švica prvič ni v EU, drugič je vajena imeti vsakih 14 dni referendum, tretjič pa to iniciativo podpira Werner Götz, ustanovitelj verige Drogerie Markt (DM). To zadevo v Švici podpira tudi kar nekaj bankirjev, in sicer tudi finančno. Celo nekaj dovolj visoko postavljenih predstavnikov bank javno zagovarja to idejo.

Edina slabost UTD bi bila, če bi bil prenizek. UTD mora torej posamezniku omogočiti, da vsaj šest ali sedem mesecev normalno od njega preživi. Sam predlagam med 450 in 580 evri. 580 je sicer iz finančnih razlogov nekoliko veliko, 450 pa gre tudi finančno skozi. Denar bi lahko dobili od štipendij, socialnih dajatev, otroškega dodatka, ukinitev davčnih olajšav iz dohodnine, in še marsičesa drugega. Verjetno bi se dalo veliko narediti na področju raznih subvencij. In temu je ravno ta evropska iniciativa namenjena, da bi evropska komisija po državah podprla to iskanje in kaj se da kje narediti. Dejstvo je, da mi danes za socialne transferje porabimo okrog 23,5 do 24 odstotkov BDP, povprečje EU pa je okrog 27 odstotkov, in UTD ne bi smel tega preseči. Moral bi biti med 25 in 27 odstotki BDP-ja. Potem pa bi to z raznimi spremembami, dopolnitvami in mogoče tudi z iskanjem kakšnih dodatnih virov sredstev, tako kot jih sedaj recimo iščemo z davkom na nepremičnine, lahko uvedli tudi davek za UTD.

Ključna prednost UTD je predvsem to, da se posameznik ne boji več tako zelo za svojo službo. To je zame glavni del, ki ga dovolj visok UTD lahko zagotovi. Samo z UTD ne moremo dobro živeti, ampak strahu za preživetje pa ne bi bilo več.

V interesu ni tistim, ki ga ne razumejo. V resnici pa bi moral biti v interesu vseh, tako zaposlovalcev in zaposlenih, res pa je, da imajo zaposlovalci upravičen strah pred tem, da se bo moral njihov odnos do zaposlenih spremeniti. Mogoče se bodo spremenile tudi vrednosti posameznih del. Določena dela, ki so danes relativno slabo plačana, predvsem pa so družbeno neatraktivna, kot so pobiranje smeti, čiščenje greznic, nevarna dela, torej nekoliko zapostavljena dela, bodo pridobila tudi na vrednosti.

Sicer pa UTD v resnici nekaj pomeni predvsem tistim, kjer živijo skupaj dva ali trije, torej mož, žena in še kakšen otrok, kar pomeni, da vsi skupaj dobijo približno 1500 evrov, od tega pa lahko skoraj normalno živijo.

Zato, ker ljudje ne znamo živeti brez dela. Ne mislite, da ljudje ne delajo radi. Ljudje mislijo, da bi bilo lepo, če ne bi bilo treba delati, vendar nihče ne zdrži dolgo brez dela oziroma zaposlitve.

Seveda je. To priznam. Toda zgodovinsko gledano je vsaka ideja, ko se rodi, najprej videti kot utopija. Dejstvo je, da tako živeti, kot smo bili vajeni do pred dvajsetimi leti, ne gre več nikjer na svetu. Treba je najti nekaj novega. UTD ni sistem, ampak orodje, ki nam kupuje čas, da lahko zasnujemo, preizkusimo in izvedemo nek res kvalitetni sistem. Samo orodje, ki omogoča, da sploh lahko preživimo ta čas, dokler ne ugotovimo, kaj sploh hočemo in kaj od tega lahko naredimo. To ni končni cilj. To je zadeva, ki nam omogoči, da najdemo vrednostni in medčloveški način bivanja, ki je prilagojen tem novim razmeram.

Potem bomo poskusili znova naslednji krog. Bomo vztrajali.