To vprašanje si pogosto postavljam tudi sam. Vsi se čudimo zgodovini te dežele, njeni umetnostni zgodovini in največjim zakladom humanizma, kar jih je na svetu. Tukaj so bila najbolj fantastična odkritja, to je domovina najbolj fantastičnih osebnosti. V zadnjih petindvajsetih letih pa so se te reči še veliko bolj relativizirale kot kjer koli drugje. Prevladala je kultura vulgarnosti, videza in dobičkarstva. To je prevzelo tudi najbolj razsvetljene like. Gospod Barilla je pred kratkim rekel, da televizijskega spota z gejem ne bi nikoli odobril. Namesto da bi se država razvijala na svojih sofisticiranih kulturnih temeljih, je zdrknila v prostaškost. Stran, ki skrbi, da se Italija ne bi znebila dediščine fašizma, in goji framazonske navade, je močnejša od ljudi, ki pripravljajo literarne festivale, kot so Pordenonelegge, festival v Mantovi in Salone del libro di Torino.
Ta druga Italija še vedno obstaja?Še vedno je tukaj, živi in je vredna vsega spoštovanja. Jaz se seveda identificiram s to Italijo. Tukaj živim. Okoli mene med ljudmi, ki jih srečujem, ni nikogar, ki bi rekel, da je glasoval za Silvia Berlusconija. Zmagal pa je vsakič znova. Kot bi se ljudje sramovali, ker glasujejo za vladavino vulgarnosti. Ne kupujejo plemenitih in prelepih italijanskih zgodb, ampak podpirajo spretnost političnega mešetarja, ker obljublja, da bo z vratolomno prevaro rešil položaj. Normalnost sploh ni več privlačna, kot da ne bi ponujala nobene inspiracije. Skrajnosti se zdijo privlačne. Pippo del Bono je ravnokar posnel film, v katerem govorijo nekdanji teroristi Rdečih brigad brez njegovega komentarja. Živimo v vzdušju pričakovanja radikalnih revolucionarnih rešitev. Samo te nas lahko povrnejo k nekemu novemu začetku. To, da bi reševali stvari z nasiljem, je seveda zabloda. Vendar nobena politična sila ne naredi nič. Sindikati se zatekajo v parole in se izogibajo akciji, v kolektivni zavesti pa tli misel o nekakšni revoluciji ali vsaj o tem, da glasno izpovemo, kolikšna je že izguba človekovega dostojanstva. Nekam smo zašli, družbeni model se je očitno iztrošil, skupaj s celotnim zahodom smo se znašli v nekakšni slepi ulici.
Hkrati so Italijani postali radovedni in berejo literaturo slovenskih pisateljev iz Trsta, prevajajo pa vas v nemščino in francoščino. V trenutku krize italijanske države je slovenski Trst postal zanimivo prizorišče za Italijane.Da, v tem pogledu je v Trstu in drugod po državi prišlo do velikega preobrata. Slovenščina ni več takšen tabu, kot je bila pred padcem meje. Ne govorim o srednjem veku, ampak o časih pred desetimi, petnajstimi leti. Prestopiti mejo je bilo za mnoge nemogoče, kaj šele, da bi se spuščali v kulturo te dežele. Jaz sem to čutil leta 2004, ko so na Fernetičih ob padcu meje brali moj tekst, Vlado Kreslin pa je igral in pel. Italijani so takrat začutili, da lahko prestopijo fizično in kulturno mejo. Uspeh Borisa Pahorja je podrl nekaj drugih pregrad. Pahor je z nekaterimi svojimi deli odprl nacionalni prostor in zbudil radovednost po vsej državi. Zdaj me kličejo iz Kalabrije in mi pravijo, da so brali Tito, amor mio in da hočejo večer z mano v knjižnici v Cosenzi. Priložnost ima zanimiv naslov. Tradizioni, traduzioni, tradimenti. Tradicije, prevodi, izdajstva. Trst je bil v evropskem imaginarnem razmišljanju vedno razumljen kot literarni prostor. Morda zato, ker ga je tako težko opredeliti, in zaradi pisateljev od Jamesa Joycea naprej, ki so v njem dobili prostor za svojo literaturo.
Boris Pahor, Alojz Rebula, Miroslav Košuta, Ace Mermolja, Evelina Umek, Dušan Jelinčič, Zora Tavčar, vi in kopica drugih slovenskih pisateljev se gnetete na majhnem prostoru, kjer Veit Heinichen v nemščini piše kriminalke, v katerih nastopate tržaški Slovenci. Kdaj se je to zgodilo mestu, ki je pred desetimi leti veljalo za mrtvo?To so individualne literarne zgodbe, ki so se dogajale ob Borisu Pahorju in Alojzu Rebuli. Dolgo je veljalo, da ima Trst samo ta dva slovenska pisatelja. Potem pa je prišlo do potrebe po prestopu generacijske meje izkušnje in refleksije življenja v mestu. Potreba je bila nujna za ljudi, ki so se rodili po vojni. Mrtvilo in sivina sta rodila literaturo, ki pripelje do katarzičnega trenutka, ko obdelaš in presežeš povojne travme in greš skupaj z Italijani naprej. Potreba je bila v nas, ki pišemo, in potreba je bila tudi v bralcih, ki so hoteli svežo literaturo. Našo literaturo so vzeli kot del lastne izkušnje. Mi pa smo brali Itala Sveva in Scipia Slataperja. Navdihovali so nas prej tujci in Italijani kot pa Slovenci. Tudi sam sem na gimnaziji bral več tujih pisateljev kot slovenskih. Prej so bili tu Italijani kot Slovenci, kljub temu da je bil na osnovni šoli Alojz Rebula moj profesor in se je navduševal, ko sem v spisu uporabil besedo ruševje, toda takrat sem bil še premajhen, da bi razumel vrednost njegovega navdušenja. Kasneje sem prebral Rebulov prvi roman in še nekaj drugih, potem pa sem potreboval veliko časa, da sem se lahko občasno vračal k prebiranju njegovih mističnih podob sveta. Tako kot sem pri Pahorju prebral nekaj najbolj trdnih trenutkov njegove literature. Fulvio Tomizza mi je pomagal marsikaj razumeti.
Leta smo na Trst gledali kot na mesto, kjer se mora nekdo vdati. Je to preseženo?Tudi sam čutim, da je prav to šlo mimo. In tudi ljudje, ki bi si morda želeli povrniti atmosfero konflikta, bi imeli težko delo. V mestu srečujem vse več Italijanov, ki s ponosom ugotavljajo, da imajo slovenske prednike. Tega ne počnejo več z desničarsko ironijo, »mia nonna era slovena, ma io non parlo piu«. Ne iščejo se več korenine, ampak se uči jezika. Slovenec ni več tabu tema, mesto pa je v celoti naredilo velik preskok v razumevanju samega sebe. Spomnim se vožnje z mestnim avtobusom, ki je bil po naključju poln Kitajk in Afričank. Očitno so bile zaposlene v znanstvenih centrih na obrobju mesta. Pred mano sta sedeli Italijanki. Ena je drugi zaničljivo zašepetala: »Ti pa si mislila, da si rojena v Trstu.« Češ, našega mesta ni več. To je bilo zadnjič, da sem slišal kaj tako trapastega. To so anahronizmi. Kdaj še slišiš kaj zoprnega, ampak nastopil je drug čas. Pri Italijanih se je odkrivanje našega jezika in prostora razširilo in ni več redkost. V slovenskih krogih seveda obstaja dvom, mnogi vam bodo rekli, da je Italijan Italijan in mu ne gre zaupati. Jaz na to ne gledam naivno in neumno, se pa radostim, ker čutim spremembo. Pred tedni smo imeli v središču mesta Slofest, ki se ga niso udeležili vsi Slovenci. Mnogi hočejo zasesti prostor sredi mesta, ne samo na Krasu, drugi pa so zadržani in raje ne bi.
Ste prišli nazaj v mesto?Da. Skozi velika vrata. Prisotnost je delo entuziastov, ki nimajo kompleksov. Postajamo zanimivi drugi za druge. Če pa se Italijani in Slovenci v Trstu zares zbližamo, se bojim, da bomo za Slovenijo še manj zanimivi. Tukaj lahko nastane zanimiv paradoks.
Se bojite, da ne boste manjšina v Italiji, ampak v Sloveniji?To je malo predrzna teza. Jaz sem svojo manjšinskost vedno razumel kot bogastvo. V Sloveniji tega bogastva niso videli, ampak so me razumeli kot nekoga na robu. Nekako me niso imeli za čisto pravega Slovenca. Še leta 2000, ko je bila v Trstu na oblasti desnica, sem nad seboj čutil nekakšen snobizem. Še v prvih letih tega novega tisočletja, ko je vladala v Trstu močna desnica in sem v gledališču uvrstil v program delo Ana Frank, sem od učiteljice iz Ljubljane slišal, da je to pa res že preživelo. Tudi stoli v dvorani ji niso bili všeč in češ kaj moram jaz vleči dijake sem. Sem pa slišal tudi marsikaj lepega. Italija in Slovenija sta si v tem podobni. Imata dva obraza. V Italiji in Sloveniji je veliko topoumnih in vulgarnih ljudi ter veliko pristnega in plemenitega človeškega razmišljanja. Vedno pa me je po malem strah, da bo prevladala prva skupina ljudi, saj so najrazličnejši populizmi zanjo najprivlačnejši.