Predlog so utemeljili na sklepu ustavnega sodišča, ki je zavrglo zahtevo informacijske pooblaščenke za oceno ustavnosti zakona o preprečevanju omejevanja konkurence v delih, ki se nanašajo na pooblastila varuha konkurence pri preiskavi podjetij. Sodišče je sklenilo, da je pooblaščenec z nadzorom inšpekcijskih postopkov (med drugim v podjetjih Pro Plus, Mercator, Spar in Tuš) »prekoračil svoje zakonske pristojnosti«.
Morda je šla informacijska pooblaščenka v svojem iskanju ravnotežja med zasebnostjo komuniciranja in nadzorom poslovanja »sumljivih« podjetij (pre)daleč. Morda bi lahko do drugačne ureditve zakonodaje, ki je na področju (inšpekcijskih) pristojnosti določenih inštitucij res nenavadna (vprašanje je denimo, katere ukrepe bi moralo v resnici odobriti sodišče), pooblaščenka dopustila, da gre bik, kamor je šel štrik. Vendar to ni v njeni naravi.
Recikliranje zgodb
Sploh pa – kaj naj v zvezi s tem zdaj stori Borut Pahor?
Pokojni profesor Slavko Ziherl, pronicljiv analitik slovenskega političnega prostora, je rad pripovedoval o dveh tipih osebnosti – Janševi in Pahorjevi. Prvi je močan toliko, kolikor so močni njegovi sovražniki, je bil prepričan Ziherl. Zato se Janša in njegova stranka lotevata zgolj najmočnejših. Pahor, po drugi strani, nima sovražnikov in se konfliktom na vsak način izogiba. Oboje se je doslej izkazalo kot uspešna strategija političnega preživetja. Vendar je obenem jasno, da oboje naenkrat ne gre. Zahteva po razrešitvi Pirc-Musarjeve je strel v prazno. Ostala bo na ravni nedeljskega komuniciranja na socialnem omrežju twitter, tudi tistega, ki ga je priobčila Pirc-Musarjeva: »Morda nas ljudje kdaj doživljajo kot aktiviste,« je napisala. »V tem pogledu najbrž nismo tipičen državni organ. Vse, kar počnemo, počnemo z željo po učinkovitosti varovanja temeljnih človekovih pravic, seveda v okviru zakonov.«
Predlog Janševe stranke je pri tem svojevrsten deja vu. V letih 2007 in 2008 je Pirc-Musarjeva Janšo kot predsednika vlade obravnavala, ker je na spletu objavil osebne podatke o indijskem zdravilcu nekdanjega predsednika republike Janeza Drnovška. Postopek se je iztekel tako, da je moral Janša plačati sto evrov, Pirc-Musarjeva pa je bila označena za temno silo kontinuitete. V SDS so mojstri recikliranja.
Tudi »odnos« pooblaščenke z agencijo za varstvo konkurence, prej uradom za varstvo konkurence, ima dolgo brado. Ko je tedanji varuh konkurence Jani Soršak v Mercatorju, Tušu in Sparu zasegel elektronsko pošto, v kateri naj bi bili dokazi o kartelnem dogovarjanju med trgovci, je informacijska pooblaščenka ocenila, da je bil s tem storjen nedopusten poseg v zasebnost, saj tajnost pošte ščiti ustava. Preiskavo je ustavila, Soršak pa je pooblaščenko obtožil, da ščiti interese kapitala.
Videti je, da le redko katero dogajanje v državi mine brez nje. Objava seznama davčnih dolžnikov. Širjenje kroga zavezancev za poročanje o določenih poslih tudi na podjetja v večinski državni lasti. Objava posnetkov pogovora Janeza Janše in Zorana Jankovića na komisiji za preprečevanje korupcije. Hramba prometnih podatkov telefonskih in spletnih komunikacij ter podatkov o lokacijah mobilnih telefonov. Odtekanje osebnih podatkov iz slovenskih bolnišnic. Ravnanje mariborskega župana Andreja Fištravca. Dnevnikovo razkrivanje vsebine prisluhov, ki so jih kriminalisti pridobili pri šefu Diners Slovenija Tomažu Lovšetu. To je zgolj del zgodb, v katerih se je pojavljala zgolj letos.
V svoji zagnanosti gre včasih tudi čez rob, v vsakem primeru pa se giblje po terenih, na katerih se klešejo veliki kapitalski in politični interesi. Zaradi njene pristojnosti za razlago pravil o upravljanju »piškotkov« (cookies) na spletnih straneh je bila poleti deležna očitkov, da zakon o elektronskih komunikacijah ter evropsko direktivo o zasebnosti v elektronskih komunikacijah interpretira preveč konservativno. Strinjanja s piškotki morda ne bi bilo treba posebej potrjevati in s tem uporabnikom »komplicirati« uporabo spleta. Nataša Pirc Musar se je na to sicer odzvala s pojasnilom »vseh nadzornih organov iz držav članic EU«, delovne skupine, ki svetuje evropski komisiji. Zapisali so, da mora uporabnik v uporabo piškotkov »privoliti z aktivnim dejanjem«. Ali je nadaljnja uporaba spletnih strani »aktivno dejanje«, pa ostaja stvar interpretacije.
Mednarodne ambicije
Nataša Pirc Musar v javnih nastopih, z glasno artikulacijo ter izrazito mimiko, kaže izjemno samozavest. Njen življenjepis buhti od dosežkov: diplomantka pravne fakultete, sodna mediatorka, direktorica centra za izobraževanje in informiranje pri vrhovnem sodišču. Pred tem novinarka, televizijska voditeljica, podpredsednica sindikata novinarjev, članica izvršilnega odbora mednarodne zveze novinarjev in sodelavka CNN. Predavateljica na »številnih seminarjih, konferencah in simpozijih«. Avtorica več knjig, dvakrat izbrana med deset najbolj vplivnih slovenskih pravnikov. Pojavljala se je kot kandidatka za direktorico Televizije Slovenija ter generalno direktorico RTV Slovenija. Ko so jo na televiziji nekoč vprašali, ali bi bila predsednica države, ni rekla ne.
V zadnjih dneh se je v medijih pojavljal tudi njen mož, podjetnik, na katerega letijo očitki o spornih poslih, ki da so oškodovali državo, Kapitalsko družbo in druge delničarje njegovega sežanskega podjetja HTG. V nedeljo je Nataša Pirc Musar na tviterju zapisala, da »moževi posli nimajo nikakršne povezave z delom informacijske pooblaščenke«.
Igralka bowlinga in voznica težkega motorja je leta 2006 z vodenjem urada informacijske pooblaščenke v primerjavi z živopisnostjo svoje biografije prevzela pikolovsko področje, ki je od blizu videti suhoparno in celo dolgočasno. A na daljši rok je prav to področje daljnosežno, usmerjeno v prihodnost. Pirc-Musarjeva se med drugim ukvarja z zastopanjem pravic državljanov v odnosu do internetnih gigantov, kakršna sta Facebook in Google. Tam se zbirke zasebnih podatkov o vsakem posamezniku štejejo v tisočih strani. Letos jo evropska komisija imenovala za članico posebne skupine, ki bo ugotavljala aktivnosti ameriške vohunske agencije NSA na evropskih tleh. Če se bo v Sloveniji našel denar za njene poti v Bruselj, bo sodelovala v enem najpomembnejših mednarodnih procesov vseh časov.
Ta njena vloga je v resnici pomembnejša od zgod in nezgod v domačih okvirjih. Nemški Spiegel, ki je razkril prisluškovalno centralo na strehi ameriškega veleposlaništva v Berlinu, je včeraj objavil, da ameriške tajne službe v Evropi vzdržujejo devetnajst takšnih prisluškovalnih postaj. Na spletnem naslovu Wikileaks je v kategoriji Slovenija še vedno objavljenih oseminštirideset ameriških dokumentov. Na prvi pogled ni v njih nič posebnega. Ravno zato ostaja občutek, da tam nekaj manjka...