Ukvarjanje z živo montažo videa jo je lani pripeljalo do samostojne razstave v Centru in galeriji P74, za katero je pripravila odzivni videoperformans z naslovom Full Moon Empty Moon (Polna luna, prazna luna). Uporabila je iste postopke kot za vidžejanje. V 43-minutnem performansu na podlagi glasbe, ki sta jo iz zvočnih vzorcev znanstvenofantastičnih filmov pripravila Your Gay Thoughts, je odprla tipala in mikrofon računalnika, pri čemer ga je v programu Model8 napravila občutljivega za različne intenzitete zvoka, ki so spreminjale videosliko. Videoprojekcija je bila usmerjena na veliko črno piko na steni, ki bi jo lahko razumeli kot črno luknjo, ki požira tudi svetlobo, ali, kot nam sugerira naslov razstave, kot prazno luno. Videoslika je pri tem krožno žarela zgolj po robovih črne luknje kot nekakšna digitalna avra. Vsebinsko je avtorica pri odzivnem videoperformansu izhajala iz boje za enakost spolov, ker jo vedno znova razdražijo globoko ukoreninjeni predsodki in stereotipi, ki so diskriminacijski do žensk in različnih manjšinskih skupin. Eden takšnih predsodkov je tudi pregovor »Luna polna, jaz sem bolna. Luna prazna, jaz sem blazna«, ki žensko definira kot bitje, ki ne pripada samemu sebi, temveč je podrejena naravnim ritmom.
Glavnino avtorskega dela Mine Fine kljub bogatemu oblikovalskemu in videastičnemu opusu predstavljajo risbe in ilustracije, ki jih največkrat strne v obliki knjige umetnice. Knjiga Enoletnica, ki jo je narisala v dialogu z ilustratorko Sašo Kerkoš leta 2009, je bila eden takšnih risarskih eksperimentov. V začetku leta sta se avtorici dogovorili, da si bosta mesečno po spletu pošiljali risbe, med katerimi se bo začela zapletati nepredvidljiva zgodba. Mina Fina je risala z modrim kemičnim svinčnikom, Saša Kerkoš pa s črnim svinčnikom in črnilom. Po letu dni se je dopolnil eksperimentalni interaktivni stripovski projekt, ki je odseval razpoloženjska stanja v posameznih mesecih in letnih časih, kljub temu da sta umetnici bivali v različnih zemljepisnih širinah.
Ilustracije, za katere Mina Fina piše zgodbe sama, so napisane z njeno značilno kaligrafsko potezo oziroma lastno osebno ali celo intimno tipografijo. Z ilustracijami in risbami se je predstavila na samostojni razstavi This is the end (To je konec) v galeriji Kapsula, čemur je sledila tudi izdaja istoimenske knjige umetnice v založbi Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E. ter na samostojni razstavi It's okay for now/for this time (Za zdaj je v redu/za ta čas) v Kinu Šiška, kjer se je iz nenavadnih gledišč ukvarjala s portretno risbo. Za risbe večinoma uporablja neobičajna oziroma vsakdanja pisala, kot so kemični svinčnik ali flomastri. Risbe se razpirajo kot drobci življenjskih doživljajev. Tematsko bi jih lahko primerjali s podobami iz instagrama, ki z upoštevanjem sodobnih vizualnih orodij prikazujejo instantne in na videz nepomembne vsakdanje vtise; njene risbe so kot vezni členi za razpršeno identiteto sodobnih mladostnikov. Mina Fina je čustvena znanilka duha časa, ki ga ni mogoče pripeti na določen stil ali smer. V njenih risbah je polno melanholije, drobnih doživetij in mimobežnosti.