Filmska zgodovina je sicer polna raznih »koncev«: z nastopom zvoka je bilo konec nemega filma, televizija je pospešila zamenjavo črno-belega filma z barvnim, z digitalizacijo pa je izginil tudi filmski trak in z njim fotokemična substanca filma. Toda vsi ti »konci« še niso zamajali same institucije kina, ta je postala ogrožena, ko film v sami svoji fizični obliki ni več obstajal v obliki zvitka v kovinski škatli, marveč so ga prevzeli drugi nosilci, ki so omogočili gledanje filma doma. O dokončni usodi kina bo verjetno odločil Hollywood: ko bo ta presodil, da se filmov ne »splača« več prikazovati v kinu, bo tudi tega konec. Za zdaj ga z digitalizacijo, tj. zamenjavo klasičnih filmskih zvitkov z digitalnimi filmskimi paketi, DCP-ji (Digital Cinema Package), in starih projektorjev s procesorji digitalne svetlobe, DLP-ji (Digital Light Processor), še poskuša reševati. Toda tudi digitalni kino je še vedno kino, to se pravi kraj množične spektakelske forme, ki jo vse bolj izpodriva individualno gledanje filmov. Skratka, čisto mogoče je, da bo kino kot način komercialne eksploatacije filma izumrl, a zato še ne bo povsem izginil: zanesljivo bo ostal kot neke vrste muzej, kjer bomo lahko gledali filme, tako kot smo jih nekoč, ko je film še imel neko svojo »substanco« in kino moč privlačnosti.
O teh rečeh, točneje »o pomenu kina včeraj, danes in jutri«, so prejšnji teden (v četrtek in petek) razpravljali na mednarodni konferenci v Kinodvoru. Britanski filmski zgodovinar in nekdanji predsednik mreže Europa Cinemas Ian Christie je izčrpno predstavil »tranzicijsko krizo« kinematografskega prikazovanja v zgodovinski perspektivi, medtem ko so drugi domači in tuji predavatelji, John-Kristian Dalseth (Norveška), Mark Cosgrove (Velika Britanija), Patrick Deboes (Belgija) in Koen Van Daele (Slovenija), opisali razne prakse v art kino mreži. Direktor münchenske kinoteke Stefan Drössler pa je gostoval z zanimivim predavanjem o zgodovini stereoskopskega filma, danes bolj znanega kot 3D. Predavanje je ponazoril s prikazom naprav in tehnik stereoskopskega oziroma tridimenzionalnega filma, vse od najstarejših iz začetkov kinematografije (in še pred njimi) do današnjega digitalnega 3D-filma. Skozi vso zgodovino filma so se torej pojavljali poskusi stereoskopske kinematografije, ki pa se niso najbolje obnesli, deloma zato, ker gledalcem ni bilo prav, da so morali gledati film skozi posebna očala, deloma (če ne predvsem) pa zato, ker so bili sami filmi vse prej kot najboljši. Še najbolje so se obnesli kot načini zastraševanja gledalca, ki so mu kakšno grozljivo reč ali spako butnili tik pred oči, ali kot »kino atrakcije«, če so prikazovali podvodni svet ali potovali po vesolju. Digitalni 3D-film po kvaliteti resda neizmerno presega vse prejšnje poskuse stereoskopije, toda celo sam Drössler je svoje predavanje sklenil s skeptičnim vprašanjem, ali film res potrebuje 3D-tehniko.