Izpostavila bom primera dveh, ki sta (bila) zaposlena v istem podjetju, z enako plačo.
Prvi ima dva otroka, ki ju je izšolal do diplome, eden od otrok ima zaposlitev (sicer po pogodbi, kar pomeni, da dohodki niso niti visoki niti redni), drugi otrok je neuspešen pri iskanju zaposlitve, tako da sta oba otroka (in vnuk) tako rekoč na njegovih (in zakonskega partnerja) plečih.
Stanovanje, v katerem so bivali, je bilo majhno, družina se je večala, zato je (pred 27 leti) padla odločitev, da začnejo gradnjo hiše (druge možnosti ni bilo). Vsi prihranki so »odšli« za nakup parcele in potrebno dokumentacijo. Da je dom zgrajen do faze, da lahko v njem bivajo (ni pa še dodelan), so bili vsi dohodki, ki niso bili porabljeni za osnovne življenjske potrebe, namenjeni za gradnjo, prav tako vsi dopusti, vsaka prosta ura, vsak dela prost vikend. V vsem življenju (kmalu bo 70-letnik) je bil zgolj štirikrat na počitnicah. Prevozno sredstvo ima iz nižjega cenovnega razreda, vendar vedno iz druge roke, zamenja ga le, ko mu vozilo odpove poslušnost.
Drugi je brez otrok, je lastnik manjšega stanovanja (po Jazbinškovem zakonu), vsa razpoložljiva sredstva nameni za potovanja, počitnice v toplicah ali obmorskih krajih, vsaka 4 ali 5 let zamenja prevozno sredstvo.
Danes sta oba upokojenca s približno enako pokojnino. Prvi bo (če bo davek sprejet) obremenjen z davkom v višini dobrih 300 evrov, drugi z davkom pod 100 evrov.
Je potemtakem v resnici pravično, da smo lastniki nepremičnin, ki smo vlagali v nepremičnine, obremenjeni (beri: kaznovani) z davkom? Odpovedovali smo se praktično vsemu, kar ni bilo nujno za življenje. Vsi smo ob nakupih plačevali davek, pa naj je bil to avtomobil, gradbeni material ali storitev.
Nepremičnino je treba tudi vzdrževati, pri tem ponovno plačujemo davek (DDV).
Prvi, ki ima na skrbi še vedno tudi otroke in mu od pokojnine, potem ko nakupi hrano in poravna vse položnice, ne ostane praktično nič, je upravičeno zaskrbljen, kako bo preživel; se bo moral odločati, ali bodo jedli ali bodo pozimi zmrzovali (primeri iz Velike Britanije). Namesto da bi v starosti užival sadove svojega dela, se mu bo na nepremičnine »usedla« država, če ne bo zmogel plačati predpisanega davka. Je to v resnici pravično?
Morda 300 evrov za marsikoga ni velik znesek, zanj je to polovica pokojnine, za ta znesek mora varčevati več mesecev.
Drugi ima lahko še naprej brezskrbno življenje; predviden davek je znosen, stroški tudi, tako da mu še vedno ostane za nekaj »priboljškov«.
Za povrh je vlada oprostila davka vse lastnike nepremičnin kulturnega pomena ne glede na to, ali so v takih nepremičninah tudi stanovanja, trgovine, hoteli, gostinski lokali, zobne ordinacije, advokature…
Vse kaže na to, da imajo lobiji, ki so izposlovali omenjene izjeme, izredno moč (upam, da ne tudi brezmejno) in da je edini lobist, na katerega lahko upokojenci računamo, predsednik stranke DeSUS Karl Erjavec.
Je torej davek na nepremičnine, kot je nakazan, pravičen? Trdim, da ne! Je pa domišljen po liniji najmanjšega odpora.
P. S.: Osebi iz navedenih primerov sta resnični, lahko bi ju imenovala, vendar brez potrebe, takih in podobnih je na tisoče.
Cecilija Rekar, Bled