Morda je beseda preživetje prehuda, saj predpostavlja, da smo na nekakšnem bojišču v tem trdem svetu. Pravzaprav smo precej zlahka ohranili dobre odnose, zanimanje za idealno energijo pri skupnem ustvarjanju glasbe. Verjetno je k temu prispevalo to, da vsi ne živimo več v isti državi, se občasno sestavljamo in v skupino od zunaj vnašamo različne vplive in izkustva in tako ponovno napolnimo baterije. Skoraj po naključju smo oblikovali metodo našega igranja, ki je odprta za vključevanje različnih stilov muziciranja, različnih kakovosti gradiva. Skupina nima izdelanega besednjaka iz gradiva, ki oblikuje zvok The Necks. Imamo pa izdelan pristop, kako ravnati s tem gradivom, in pri tem smo odprti. V bend vnašamo različne vrste navdiha, ki smo ga dobili pri drugih skupinah. Ta navdih v procesu poganja nov pristop, nove odločitve. Ker improviziramo, ne izgubljamo časa z vajami. Iznašli smo zelo ploden, a preprost način skupnega muziciranja, ki je še zmerom poln navdiha.
Slovite po tem, da ne vadite. Toda, ali ste vadili skupaj v začetkih skupine?Smo, prvih šest mesecev smo igrali zelo striktno nekaj dni v tednu. Zgolj zase, brez pritiska, da moramo z glasbo kot končnim proizvodom v javnost. Precej hitro smo prišli do odločitve o tem, kaj počnemo, tako da je bil osnovni zvok izoblikovan zelo zgodaj.
Kaj pa danes, ali se o odigrani glasbi pogovarjate po koncertu?Ni kakšnih pravil. Običajno gre za komentar v slogu: »Tole je bilo pa zelo v redu.« Nismo pretirano kritični do naših nastopov, saj dobro vemo, kakšni so bili in ali so bili uspešni. Vsekakor ne delamo globokih analiz. Po 25 letih imamo občutek, kaj deluje in kaj ne.
Omenili ste besedo »uspešen«. Torej vseeno imate izdelane pojme o tem, kaj storiti?Verjetno res. Obstaja neko skupno strinjanje o tem, kako določen glasbeni komad deluje in učinkuje. To je odvisno tudi od drugih okoliščin. To je lahko odziv občinstva po nastopu, občutenje zvoka v prostoru. Zame je godba uspešna, ko zamisli tečejo neovirano, ko se sredi igranja zavestno ne odločaš za določeno potezo, za prehod v nekaj drugega. Uspešna je tedaj, ko teh mentalnih procesov v igri ni. Glede vseh podrobnosti, ki so v igri, smo dovolj samozavestni, da ne glodamo pretirano vanje.
Ali ste izbirčni glede prizorišč, kjer nastopate? Pogoj za vaš koncert je vsekakor klavir.Nismo. Igramo tudi v manjših prostorih, kjer namesto velikega koncertnega klavirja stoji pianino. Če preveč igramo v eni vrsti prostora, hitro občutimo željo po kontrastu. Zato igramo v zelo različnih prostorih, kar je za bend zdravo. Včasih igramo v prostorih za rock in smo električno ojačani, kar odpira druge možnosti, ki jih ni v manjših sobah, kjer igramo akustično. Chris ni pretirano izbirčen glede klubov s pianinom, vendar pa tega noče ponavljati v nedogled. Igrali smo na avstralski turneji All Tomorrow's Parties, kjer je bil kurator Nick Cave, tudi na velikih prizoriščih na prostem, kar je za nas izjema. Po drugi strani smo bili predskupina Swans, ker nas je povabil Michael Gira, kar je bilo zelo vznemirljivo. Toda iz tega nočemo narediti nekakšnega vzorca. Tudi ne bi radi vseskozi igrali v tako prijetnih klubih, kot je londonski Cafe OTO, ali pa v stari kapeli s prelepo odmevnostjo. Dobro je, če imaš na voljo raznolike prostore.
To verjetno pomeni, da imate precej širše občinstvo, ki ni navezano le na eno glasbeno zvrst?Vse v zvezi z The Necks in našimi glasbenimi potmi se je odvijalo počasi, tudi to, da nas zadnja leta poslušajo različni. To je blagodejno za nas, saj v Avstraliji predvsem veljamo za tri jazzovske glasbenike. Jazz je seveda tudi naš svet, njegov vpliv pa ni večji od drugih glasbenih zvrsti. Zares je lepo, da nas poslušajo na drugih scenah. Priznam, da prav nič ne škodi, ko o nas v tisku lepo govorijo takšni glasbeniki, kot so Brian Eno, Nick Cave in Michael Gira.
Ste zato tudi bolje finančno nagrajeni?Niti ne. Še zmerom delujemo na zelo skromni ravni. Vodimo lastno založbo, zvečine sami organiziramo in se dogovarjamo za koncerte, čeprav imamo tudi agente, s katerimi tesno sodelujemo. Sami finančno krijemo svoje poti. Nismo ravno pogosti prejemniki finančnih podpor umetnostnih skladov.
Pa jih zaprošate za sredstva?V začetkih benda smo pisali prošnje in so nas zavračali po tekočem traku. S tem smo za nekaj časa nehali. Zato pa smo nekaj sredstev prejeli za lansko poletno turnejo po evropskih festivalih, ki jih drugače ne bi mogli obiskati. Še posebej smo si vroče želeli nastopiti v avstrijskem Nickelsdorfu, ki je zame najljubše prizorišče. Brez teh sredstev bi bili na izgubi. Delujemo kakor majhna, skromna glasbena delavnica.
Avstralija je bila za nas Evropejce, pa tudi za Američane, videti tako oddaljena, odrezana od svetovnih glasbenih središč. Je bilo to ključno za oblikovanje vaše samosvoje glasbene govorice, ne glede na to, da ste študirali na konzervatorijih, poslušali plošče?Po mojem se vsega tega v začetkih niti nismo zavedali, toda družbeno okolje nate vsekakor vpliva. Verjamem, da občutek za čas in prostor pogojuje način ustvarjanja glasbe. Ker se toliko gibam po različnih koncih sveta, zmerom skušam občutiti in dojeti, kakšen je prostoru primeren način igranja glasbe, ki je nekakšen odgovor na geografijo, globalni magnetizem, kar koli že. Vsekakor drugače igram, ko sem dlje časa v Evropi ali Avstraliji. V zgodnjih devetdesetih sem živel na Japonskem in med drugim igral v bendu Peril. Pri pisanju skladb za Peril sem izhajal iz tamkajšnjega okolja in bilo je imenitno, ko sem to prenesel v Avstralijo in Evropo. Ta selitev glasbe v Sydney je bila dobra, ker mesto ni ravno prijazno do takšne glasbe. Predstavljam pa si, da bi bilo ustvarjanje glasbe na način The Necks v Tokiu zelo težavno, če ne nemogoče. Tudi Avstralija ni več tako izolirana, kot je dejansko bila. Vsekakor je za našo glasbo zaradi širših povezav, tudi zaradi interneta, dosti lažje kot pred 25 leti. Saj lahko poslušaš plošče, toda dokler glasbenikov zares ne vidiš igrati, vse, kar si si zamišljal ob njih, ostane neopredeljeno in megleno. Spomnim se, da mi je Lloyd, ko je prvič videl film o Theloniousu Monku, ki ga je intenzivno poslušal deset let, navdušeno rekel, da je toliko lažje razumeti njegovo glasbo, ko ga zares vidiš igrati, v gibanju. Medtem ko so Evropejci in Američani ves čas sodelovali, se izmenjevali v zasedbah, smo bili mi v Avstraliji izolirani. V živo smo videli dva koncerta na leto.
Kakšen je bil Sydney kot glasbeno mesto?Kot mlad glasbenik sem imel precej dela, ampak igral sem različne zvrsti. Predvsem je bila v osemdesetih letih povsod živahna postpunkovska scena »naredi sam«, ki je medtem izhlapela. Ne predstavljam si, kako danes glasbeniki tam preživijo. Sydney kot finančno središče Avstralije je verjetno tudi zaradi finančne krize, togih prostorskih predpisov in visokih najemnin zmaličil sceno. Glasbeniki preprosto nimajo več energije, da bi se vseskozi borili z njim. Mogoče je malo boljše v zadnjih letih, a v primerjavi z Melbournom je glasbeno otrplo mesto. Zato se tam predstavniki korporacij naseljujejo v hiše ob morju. Melbourne je deževno mesto, dražje, kot je bilo prej, a je zares glasbeno mesto, povezano s socialnim okoljem, tudi s predmestji. Vsak je v nekem bendu ali pa pozna nekoga, ki igra, organizira ali podpira živo glasbo. Je sicer zelo rockovsko mesto, vendar je tam ogromno jazza, improvizirane glasbe, »noise scene«, nove klasične glasbe, vsega.
Zakaj ste se preselili v Berlin?Na kratko: Amsterdam, kjer sem živel prej, mi je začel presedati. Ampak moja pot je bolj pestra. Zaradi sodelovanja pri nekem projektu sem šel najprej v Tokio in tam ostal nekaj let. Nato sem za evropsko bazo za turneje izbral Amsterdam. Po štirih letih sem šel v Berlin, preveč dežja je bilo na Nizozemskem, pa še Amsterdam se mi je v primerjavi s Sydneyem in Tokiem zdel kot vas. Prijatelji so mi priporočili Berlin. Kljub vsemu je skupnost glasbenikov in umetnikov tam precej močna, to mi ustreza. Smo prijatelji, kar šteje. Še zmerom se da nekako preživeti. Res pa je, da tam igraš v malih placih, kamor sam vlečeš svojo opremo, in si na izgubi, ker itak igraš za »vrata«, za pobrano vstopnino. Če mlad glasbenik nima možnosti za koncertiranje zunaj Berlina, bo tam obtičal. Vsekakor ni utopija, kar nekateri ob prihodu vanj mislijo. Ima pa dobro lego za mednarodnega ustvarjalca.