Je bil Marx res obseden z družbenimi razredi, ki so danes tako ali tako »passé«, saj vendar živimo v dobi družbene mobilnosti in fluidnih identitet? Kapitalist v cilindru in revolucionarni proletarec sta le še karikaturi? Za Terryja Eagletona je to verjetno ena najlažjih kritik Marxa, ki jih skuša ovreči v svoji knjigi Zakaj je imel Marx prav, ki je te dni v prevodu Maje Novak izšla pri založbi Modrijan. To, da direktorji danes naokoli hodijo v supergah, še ne pomeni, da kapital ni v rokah peščice na račun in škodo večine, razmišlja.
Marx je bil po mnenju Eagletona verjetno najbolj napačno razumljen mislec vseh časov. Nikoli ni sanjal o popolni družbi, njegov ideal prihodnosti ni bila enakost, v kateri vsi nosimo identične delovne kombinezone, ni menil, da so ljudje nemočne figure v igri zgodovine, do države je bil nastrojen tako rekoč sovražno, v socializmu pa je videl poglobitev demokracije, ne pa njene ukinitve. Dela tudi ni postavljal na piedestal in ga utemeljeval kot smisla življenja, zavzemal se je za revolucije po mirni poti in socialne reforme. In velik šok – Marx ni bil fetišist materialne proizvodnje, pač pa njegova misel zasleduje cilj odprave dela v največji možni meri v prid prostemu času.
Vse to so namreč značilne postavke kritikov marksizma, ki jih vplivni britanski literarni ter kulturni teoretik in kritik v svojem delu iz leta 2011 spretno postavlja na laž. Eagleton pri tem spregleda ali pač v zrelem akademskem duhu zavestno ignorira, da bržkone ne gre vedno za napačna razumevanja Marxa, pač pa za zlonamerna popačenja in sprevračanje njegove misli.
Brez kapitalizma ni marksizma
Kritika Marxa je morda najbolj nenavadna prav danes, na predvečer ene najbolj uničujočih kriz kapitalizma v zgodovini, razmišlja avtor. A po drugi strani ugotavlja, da je kriza pometla vsaj z našo sramežljivostjo pri uporabi besede kapitalizem, ki smo jo doslej skrivali pod evfemizmi »moderna doba«, »industrializacija« in »Zahod«. »Da je kapitalistični sistem v težavah, vemo po tem, da začnejo ljudje govoriti o kapitalizmu,« pravi.
In Marx je bil prvi, ki je ta družbeni pojav diagnosticiral, pokazal, kako je nastal, po katerih zakonitostih deluje in kako bi ga bilo mogoče odpraviti. In prav od tod vznika marksizem – najdemo ga povsod tam, kjer se je kapitalizem izrodil, kot njegovo najzvestejšo in najstrožjo kritiko. Eagleton je zato prepričan, da je mogoče marksizem odpraviti le tako, da odpravimo kapitalizem. Ko marksizem ne bo imel ničesar, čemur bi držal ogledalo, bo odveč. »Če bodo čez dvajset let marksisti in marksistke še vedno med nami, nam bo trda predla,« je prepričan v eseju, kjer skuša ovreči puhlico, da »je marksizem danes mrtev«. Ni mrtev in ne bo mrtev, dokler kapitalizem ne bo ponudil tistega, kar obljublja, namreč da bo zadovoljil vse človekove potrebe. Eagleton meni, da z nobenim redom doslej nismo bili tako neupravičeno potrpežljivi. »Zakaj še vedno gojimo mit, da bo pravljično bogastvo, ki ga ustvarja ta proizvodni sistem, nekega dne na voljo vsem nam?«
Eksperiment brez nujne opreme
Verjetno ena najbolj pogostih kritik marksizma je tista, ki pravi, da je z njim vse v najlepšem redu v teoriji, če le ne bi v praksi vodil v teror, represijo ali vsaj hudo materialno pomanjkanje. Eagleton meni, da se ta očitek po krivem lepi le na marksizem in opozarja, da je vsaj toliko tiranije in revščine ustvaril kapitalizem. Kapitalizem sicer nekaj časa deluje in je nedvomno zadolžen za blagostanje, ki ga je ustvaril v nekaterih delih sveta. A enako je storil marksizem. V nekem obdobju je polovici Evropejcev zagotavljal cenovno dostopna stanovanja, gorivo, transport, kulturo, polno zaposlenost, mrežo socialnih storitev, veliko raven enakosti in vsaj proti koncu tudi visoko raven gmotnega blagostanja. Ko je kapitalizem pod geslom »svobode in demokracije« nazadnje prišel v bivši vzhodni blok, je prinesel gospodarsko šok terapijo in »rop pri belem dnevu«, kakor po avtorjevo vljudno imenujemo privatizacijo. Z njo razgradnjo mreže socialne pomoči, brezposelnost več deset milijonov ljudi, revščino in vrtoglavo neenakost.
Razlog, da je zgodovina socializma povezana s terorjem in revščino, pa tiči v dejstvu, da družbe, ki so posvojile socializem, nanj niso bile pripravljene. »Za socializem so praviloma potrebni izučeno, izobraženo, politično omikano prebivalstvo, dobro delujoči državni organi in službe, dobro razvita tehnologija, tradicija razsvetljenega liberalizma in demokratične navade.« Vsi poskusi izgradnje socializma doslej so potekali v najslabših možnih razmerah. Problem je, kadar socializem prevzamejo družbe, ki si ne morejo privoščiti niti popravila cest, meni avtor, ki opozarja, da je isto poudarjal sam Marx ter skupaj z njim večina marksistov.
Delo za več prostega časa
Ali marksizem res vse reducira na ekonomijo, kot pravijo nekateri kritiki? Eagleton ugovarja. »Ko Marx govori o proizvodnji kot o človekovem bistvu, s tem noče povedati, da je človekovo bistvo pakiranje hrenovk.« Povedati hoče, da je delo v kapitalizmu »precenjeno«. Bogastvo proizvaja na način, ki zahteva nenehno akumulacijo ter s tem nenehno delo, in to na način, ki na račun revščine večine proizvaja bogastvo le peščici. »Posledično smo ljudje, obkroženi z blaginjo, kakršne si prvobitni lovci, antični sužnji ali fevdalni tlačani niti predstavljati niso mogli, prisiljeni delati prav tako dolgo in naporno kot vsi, ki so živeli pred nami.«
Marx je delo postavljal tako visoko, ker je po njegovem zelo pomembno, da predstavlja užitek ali ga vsaj omogoča. Dobro življenje mu ne pomeni garanja, temveč prosti čas, saj šele ta omogoča samouresničevanje. Bazi je pripisoval tolikšen pomen, ker je nujni pogoj za kvalitetno nadstavbo.
Ljudomrzniki, brez skrbi
»Marksizem so sanje o utopiji,« je gotovo najpogostejša kritika, ki poudarja, da marksizem zanemarja človeško hudobijo in dejstvo, da smo po naravi sebična, grabežljiva, napadalna in tekmovalna bitja. Vendar pa Eagleton opozarja, da v Marxovih spisih misli o »protinaravnem« tovarištvu in medsebojnem sodelovanju ni zaslediti. Prihod socializma ni premik v stanje obče človeške plemenitosti, je prepričan. Zanašanje na to, da bo socializem delujoč, le če bodo vsi ljudje ves čas čudovito moralni, je odveč. »Živeti v socializmu nikakor ne pomeni, da se moramo kot v nekakšni velikanski orgiji skupnosti nenehno stiskati drug k drugemu,« ugovarja avtor. Marx je imel vseskozi v mislih, da so mehanizmi za približanje marksističnim ciljem vgrajeni v družbene institucije, nikakor pa ni njihove uresničitve pogojeval s tem, da se v ljudeh čudežno prebudijo same bleščeče vrline.
Tudi Marxa je zanimal posameznik kot individuum in ne kot član brezobličnega kolektiva. Cilj njegove politike je prav svoboden razcvet posameznika, ki je pogojen s hkratnim samouresničevanjem drugih. Je posameznik res lahko svoboden le v družbi, kjer se mora neprestano spopadati z drugimi? Eagleton razpravlja o samoupravni kooperativi takole: »Ni mi treba gojiti nežnih čustev do sodelavcev niti se mi ni treba vsaki dve uri prisiliti k altruistični gorečnosti. Moja samouresničitev že sama pripomore k njihovi, in sicer spričo kooperativne, egalitarne narave delovne enote, kjer se ves dobiček deli in ki jo upravljamo skupaj.« Povedano drugače, ropanje pokojninskih skladov in pitanje medijev s propagandnimi lažmi bo malce težje, ko ne bo zasebnih pokojninskih skladov in zasebnih medijev.