Naš finančni tabloid je na vidnem mestu objavil izjavo enega od ekonomistov mlade garde, ki jih – spet morda zaradi svoje obsedenosti z izganjanjem hudiča neoliberalizma – uvrščam med njegove častilce. Ta izjava se glasi: »Imamo kup zastonjkarjev, ki uspevajo na žuljih drugih ljudi. Tako pač sindikati to urejajo. Mislim, da so vsi politiki reve in si nobeden ne bo upal odpuščati v javnem sektorju, pa bi bilo nujno.«

Ta izjava trdi naslednje: da so sindikati krivi, da zastonjkarji uspevajo na žuljih drugih ljudi, in da so politiki reve, ker ne odpuščajo v javnem sektorju. Izpeljava je jasna: v javnem sektorju so zastonjkarji. Njihovo odpuščanje je nujno.

Sindikati so zastopniki delavcev v pogajanjih z drugo stranjo: delodajalci in državo. Gre za dve strani, ki druga drugo prepričujeta in izsiljujeta z nasprotujočimi si zahtevami, kar je značilnost tako imenovanega socialnega dialoga. Obema stranema lahko očitamo pristranskost, ampak pri najboljši volji ne razumem, zakaj so za zastonjkarje krivi sindikati. Če kdo, potem imajo na voljo mehanizme, ki lahko skrčijo kategorijo teh ljudi, država in delodajalci. Pri čemer mislim, da je odpuščanje le skrajni mehanizem, saj je pri dobri organizaciji in delovnih odnosih mogoče doseči, da tudi največji lenuhi poprimejo za delo.

Šolstvo, zdravstvo in socialno varstvo predstavljajo več kot 60 odstotkov zaposlenih v javnem sektorju, ministrstva skupaj s policijo in vojsko 17 odstotkov, kultura 4 odstotke, pravosodje in občine po 3 odstotke, na vse ostale odpadejo drobci odstotkov. Vseh skupaj je dobrih sto šestdeset tisoč. Koliko naj bi bilo med njimi po mnenju avtorja izjave lenuhov? Pet odstotkov? Dvajset? Jasno je, da se pri odpuščanju, če naj bi imelo viden učinek, ne bi mogli izogniti največjima segmentoma: zdravstvu in šolstvu. Za zdravstvo lahko zanesljivo trdim, da je že danes po številu zaposlenih na dnu evropske lestvice. Neposredni proračunski uporabniki (vlada, občine in upravne službe, skupaj dobrih štirideset tisoč) v odstotkih res presegajo velike države, vendar se pri tem namenoma zamolčuje dejstvo, da mora tudi majhna država opravljati domala vse dejavnosti kot velika in da mora zato imeti relativno več zaposlenih na teh področjih. Slovensko ministrstvo za zdravje ima manj zaposlenih kot ima francosko ministrstvo samo uradov za posamezna področja, ampak v odstotku prebivalstva je to več. Res je, da imamo preveč občin, ampak težišče izjave je na lenuhih in v tem oziru ne verjamem, da imajo male občine kaj več lenuhov kot ostali deli javnega sistema.

Kakšne bi bile posledice, če bi na primer odpustili deset do trideset tisoč lenuhov v javnem sektorju? Bi to pomagalo gospodarstvu? Bi preostali zaposleni laže plačevali socialne prispevke za dodatno armado brezposelnih? Bi to prispevalo k njihovi večji produktivnosti? Ali bi odpuščanje v šolstvu in zdravstvu res ne poslabšalo dostopnosti do javnih uslug teh dveh dejavnosti in ju za dolga leta kadrovsko osiromašilo? Ali bi zmanjšana kupna moč prebivalstva povečala ponudbo vsakdanjih dobrin?

In končno: podmena o lenuhih v javnem sektorju, implicitno pa o javnem sektorju kot pijavki na telesu gospodarstva (ki je tudi sicer priljubljena tema v pogovorih, kako iz krize), je strokovno in moralno mizerna in politikantsko vzpodbuja konflikt med plavimi in belimi ovratniki, med delavci in uradniki, v ozadju pa je kajpak neoliberalistična ideologija o prednosti zasebnega pred javnim sektorjem. Vitka država, fleksibilno zaposlovanje, privatizacija zdravstva in šolstva. Morda celo privatizacija vsega javnega sektorja skupaj z vlado – pardon, to slednje najbrž ne: vlade naj še naprej ostanejo reševalec propadlih zasebnih bank, obenem pa dežurni krivec za katastrofo, v katero vodi institucionalizacija pohlepa.

Ne le ta izjava, tudi prispevki večine drugih ekonomistov v medijih, ki so namenjeni javnosti, razkrivajo osupljivo pomanjkanje predlogov in strategij za izhod iz krize. Eden od dokazov tega tragičnega deficita idej je tudi delitev državljanov na marljive delavce in lene uradnike.