Svetovni konzorcij za vohunjenje

Slepi na kupu očal

Razkritja pa prinašajo tudi skrbi. Če je Edward Snowden med januarjem in majem pridobil na desettisoče najbolj varovanih dokumentov NSA, ne da bi vzbudil najmanjši sum, je verjetno, da je kaj podobnega izpeljal še kdo drug ali pa še bo, vendar z drugačnimi nameni. »To nas zdaj vse skrbi,« prizna Bamford. »Morda lahko uspe še drugim. In morda bi te podatke prodali hekerjem, teroristom, kriminalnim združbam... To je nevarnost, ker imamo agencijo, ki zbira vse te informacije, a ima zelo šibko zaščito.«

Bamford je pri šestintridesetih, leta 1982, izdal svojo prvo knjigo o delovanju NSA The Puzzle Palace. Sledil je plaz groženj s tožbami in sodnim preganjanjem, ker naj bi izdal državne skrivnosti. A ni niti trenil z očesom in leta 2001 je sledila knjiga Body of Secrets, prav tako o NSA.

Prav leto 2001 in teroristične napade 11. septembra večkrat omeni kot prelomno točko. Med hladno vojno je NSA sledila komunikacijam Sovjetske zveze, nato se je v devetdesetih usmerila na Bližnji vzhod zaradi grožnje terorizma. Tarče prisluškovanja so bile ves čas v tujini. Po septembru 2001 se je to spremenilo. »A NSA ni bila nikoli namenjena prisluškovanju teroristom. Pri tem je neuporabna, kljub vsemu denarju, tehnologiji in obsegu nadzora.« Bamford našteva poskuse in uspešne teroristične napade pred 11. septembrom in po njem, o katerih se NSA ni niti sanjalo. »Bostonski maraton je zadnji primer, ki dokazuje, da v resnici ne vedo, kaj počnejo. Večino časa in sredstev porabijo za to, da zberejo podatke, zelo malo časa in spretnosti pa gre v njihovo analizo. Teroristi ne komunicirajo kot državne službe, zato tarče niso jasne. Uporabljajo kanale, ki jih uporabljamo vsi. NSA tako v želji, da bi ujela teroriste, prisluškuje vsem. To pa postane zelo opresivna in v veliki meri protizakonita dejavnost.«

Zadnja razkritja, ki jih je v torek objavil Le Monde, govorijo o vohunskem programu Genie, s katerim je NSA vohunila za francoskimi diplomati. Dan prej so objavili, da je NSA prisluškovala 70,3 milijona telefonskim komunikacijam (klicem in sporočilom) v Franciji samo med 10. decembrom 2012 in 8. januarjem letos. Ciljani niso bili le pogovori, ki bi lahko vsebovali »teroristično grožnjo«, ampak tudi komunikacije francoskih gospodarstvenikov in vplivnih politikov. V sredo pa je Angela Merkel ogorčena telefonirala Baracku Obami zaradi sumov, da je NSA prisluškovala tudi njenemu mobilnemu telefonu.

Bamford je leta 2004 izdal knjigo A Pretext For War o zlorabi dela obveščevalnih služb pri pripravah na vojno na Irak. Dve leti pozneje je za članek The Man Who Sold The War o Johnu Rendonu prejel najvišje ameriško priznanje za časopisno poročanje. Pravi, da Amerika danes ni tarča velikih in resnih groženj, vsaj ne po hladnovojnih merilih sovjetskih jedrskih konic, usmerjenih na ameriška mesta. Grožnje so se razdrobile, številčno smrtonosnost je nadomestila nepredvidljivost.

»Informacije, ki jih zbira NSA, so splošne v tem, da jih zanima, kaj počneta Rusija, Kitajska, glavne tarče so Iran in države na Bližnjem vzhodu. A vseeno se zdi, da nima zato ameriška vlada nič bolj jasnih predstav o tem, kaj se dogaja v Egiptu ali Siriji. Če sploh, so morda korak, dva pred navadnimi državljani. Osredotočeni so na zelo fluidna področja, ki se hitro spreminjajo. Hkrati imajo mediji na terenu resnične ljudi, vzpostavljene človeške odnose in vezi. To je velika prednost.«

Razlaga, da je Cia opustila vohunstvo v dobri stari obliki človeških vohunov. Našteva dvojne agente in izdajalce ameriških interesov Sovjetom od Roberta Hanssena do Aldricha Amesa. »Po hladni vojni se je Cia iz vohunske agencije spremenila v paravojaško organizacijo. Države po vsem svetu razstreljuje z enotami komandosov, z brezpilotnimi letali, sodeluje v kibernetskem vojskovanju.« Avtor prodajne uspešnice The Shadow Factory, ki je leta 2008 sklenila knjižno trilogijo o NSA, pravi, da želi NSA ustvariti nadzorovani svet, v katerem ima sama popoln pregled nad svojimi nasprotniki. To lepo dopolni novica, da si je direktor NSA, general Keith Alexander, dal izdelati pisarno, ki spominja na glavno ploščad za upravljanje vesoljske ladje Enterprise iz Zvezdnih stez. »Svoje naprave lahko vstavijo v tisoče računalnikov, kar pomeni ne le pridobivanje informacij, ampak tudi manipulacijo. Že dolgo ne gre le za vohunjenje. Z daljinsko vodenimi letali, napadi na računalnike in omrežja lahko govorimo o virtualnem vojskovanju.«

Hram finančnih interesov

Opozori, da bi bilo napak razumeti NSA le kot točko, ki izvaja nadzor nad svetom in zbira neskončne skladovnice informacij. Njena prednost pred sorodnimi agencijami drugih držav je, da sedi na vrhu mreže. Ta povezuje njeno delo z delom britanskih tajnih služb in nato še avstralskih, kanadskih in novozelandskih.

»Po drugi svetovni vojni so si te države svet razdelile v območja prisluškovanja,« razlaga Bamford. »ZDA so se osredotočile na Južno Ameriko, Avstralija na jugovzhodno Azijo, Velika Britanija na Evropo in Rusijo... Gre za svetovni konzorcij za vohunjenje. Z njim pa sodelujejo tudi države partnerice v zahodni Evropi, verjetno Japonska...« Razkritjem o vohunjenju NSA znotraj bančnega sistema SWIFT in pridobivanju informacij o bančnih transakcijah prek plačilnih kartic visa in mastercard so se sedaj pridružila razkritja o prisluškovanju in nadzoru nad komunikacijami mehiškega predsednika. Da velja enak nadzor tudi za njene komunikacije, ve že nekaj tednov brazilska predsednica Dilma Rousseff, zaradi česar je odpovedala svoj uradni obisk ZDA.

Nenavadno sodelovanje pa je NSA vzpostavila z Izraelom. Omogoča mu dostop do vseh komunikacij, ki jih prestreže. V gentlemanskem dogovoru Izrael le naproša, naj preneha brati in uniči podatke takoj, ko ugotovi, da gre za komunikacije znotraj ali v povezavi z ameriško vlado. Izrael svojih podatkov ne deli z Američani, in glede na razkrite dokumente NSA je to v zadnjih letih začelo nekoliko težiti tudi zaposlene v NSA. James Bamford pravi, da se mu zdi »noro in nesprejemljivo, da ima lahko tuja država, kot je Izrael, ki pogosto nima enakih interesov in le redko upošteva ameriške, neomejen dostop do vseh podatkov«.

Ob tem je prepričan, da je delo NSA že davno preseglo napovedi Georgea Orwella. A vendar ni vodilo v totalitarizem. »Pred dobrim letom sem se pogovarjal z Williamom Binneyjem,« pripoveduje James Bamford. »O globalni infrastrukturi prisluškovanja ve zares veliko, saj jo je pomagal postaviti na noge. V nekem trenutku je kazalca pridržal približno dva centimetra in pol narazen. 'Toliko nas loči od tega, da postanemo totalitarna država,' je dejal. Zelo blizu smo točki, ko bi nekdo, če bi hotel prevzeti in si zagotoviti totalitarno oblast, moral le obrniti ključ. Celotno infrastrukturo za popoln nadzor bi imel dosegu prstov.«

Sporočilo vsega tega je, da še vedno imamo demokracijo, poudari Bamford. Leta 2011 je pomagal pri obrambi Thomasa A. Draka, nekdanjega visokega uslužbenca NSA, ki se je odločil razkriti protipravne prakse agencije. Ko Bamford spregovori o možnostih krepitve demokratičnega sistema varoval in nadzora nad delom NSA, spomni na Churchevo komisijo. Frank Church je bil senator iz Idaha. Po nizu škandalov, vključno z afero Watergate, je vodil preiskave o delu ameriške obveščevalne skupnosti. Rezultat sta bila zaostrena zakonodaja in nadzorni sistem FISA-sodišč, ki so se v zadnjih mesecih izkazala za nezadostna.

»Danes je kongres del problema,« opomni Bamford. »V času Churcheve senatne komisije je kongres izpeljal nekaj agresivnih zaslišanj, ukrepal je odločno in strogo, vzpostavil nadzorna odbora. Razumeli so, da je njihova vloga varovati pravice in interese državljanov. A počasi se je vse skupaj obrnilo na glavo. Zdaj je glavna skrb teh odborov, da NSA in druge obveščevalne agencije dobijo le več in več denarja. Na njihovih radarjih varstva interesov javnosti in pravic državljanov sploh ni. Kongres je nasprotje tega, kar je bil v času Churcheve komisije. Tedaj je bil smoter njegovega obstoja zaščita ameriške javnosti. Danes deluje tako, da ščiti interese obveščevalne skupnosti.«

Nazaj v prihodnost

V preiskovalni komisiji bi morali zato sedeti strokovnjaki iz vladnih in širših krogov, novinarji in raziskovalci, je prepričan. »Raziskati je treba vse, kar NSA počne. Ni treba, da vse postane javno, vendar moramo doseči to, kar je uspelo Churchevi komisiji. V letih 1975 in 1976 so v svojih poročilih javnosti jasno predstavili vse zlorabe, ki so se dogajale, in tudi predloge, kako stvari popraviti,« spomni Bamford. »Ne vem, kakšne bi bile rešitve danes, a ne bi bilo napak, če bi zaostrili zakone, preprečili njihovo zlorabo in vzpostavili močan organ nadzora nad delom NSA.«

Nekdanji gostujoči profesor na univerzi Berkeley, ki danes predava širom ZDA, pravi, da so razkritja, ki jih je omogočil Snowden, že prinesla spremembe tako med ameriškimi politiki kot splošno javnostjo. Nezadovoljstvo obstaja. A kaj bi bilo potrebno, da bi ogorčenje postalo vsesplošno in spremembe neizogibne? »Posledice zlorab bi morale dobiti konkreten obraz, imena. Če je zadeva osebna, dobi to v očeh javnosti popolnoma drugačno, večjo težo. Trenutno imamo veliko podatkov, a gre za statistiko. Govorimo o metapodatkih, terabajtih... Marsikdo težko zaobjame obseg in posledice tega, kar počne in ima v rokah NSA.«

Da je obveščevalna skupnost že zdaj bolj ali manj onkraj demokratičnega nadzora, in da tudi ko se mora kdaj zagovarjati, organom nadzora brez pomislekov laže, je vse težje spregledati, je prepričan James Bamford. Vprašanje je le, kaj bo kaplja, ki bo sedež gugalnice, ki je sedaj visoko v zraku, prikovala na tla. Če ne bo, bomo morda hudo pogrešali tista dva centimetra in pol.