Z vključevanjem elementov progresivnega rocka in metala si je zasedba odprla nove stranpoti. Pod vtisom rockovske psihedelije starejših rojakov Motorpsycho je postajala vedno bolj rockocentrična. Na albumu Grindstone (2007) so izstopili hrupni in metalski vložki v kombinaciji z odtenki sodobne klasike. Sledila je turneja s progresivno black metal skupino Enslaved, iz česar se je porodil skupen 90-minutni glasbeni projekt, znan kot The Armageddon Concerto. Sodelovanje se je izkazalo za prelomno v ustvarjalni genezi Shining, ki jih je pripeljalo do težko prekosljivega albuma Blackjazz (2010). V naslovu so domiselno zaobjeli iznajdeno formulo za svoj siloviti, drzni in rušilni progresivni off-nu-jazz-industrijski metalcore, ki je svoje nadaljevanje doživel na letos objavljenem šestem albumu One One One.
Z mojstrovino Blackjazz so si Shining odprli vrata v svet, zato ne preseneča, da je One One One njeno logično nadaljevanje. Vendar je to samo prvi vtis. S tem ko je skupina skrajšala svoje eskapade na povprečno štiri minute, se ni prilagodila zahtevam pop industrije. Sicer je postala dostopnejša, je pa zato njihova ost še vedno ostra in brez milosti. Album odpre stampedo v stilu križanca Ministry in Motörhead I Won't Forget, kar v nadaljevanju albuma ne pojenja. Razdivja se skozi razdelane in napadalne kompozicije trdnih struktur in ostrega metalskega zvena, ki ne pustijo dihati. Vsak nov komad ponudi novo zvočno torturo in preizkuša vzdržljivost poslušalca. V dobre pol ure se devet samostojnih enot preobrazi v gigantsko zvočno gmoto, po kateri tišina deluje kot odrešitev. Gre za horror film, v katerem podivjani Rammstein in Slipknot skupaj z italijanskimi Zu nažigajo progresivni rock. Poudarjene rezke metalizirane kitare, furiozni bobni in grozljivi kriki v izpiljeni produkciji nagovarjajo bolj rockovsko in zlasti metalsko orientirano poslušalstvo, sta pa orkanski saksofon ter hladna in srborita elektronika še vedno tista člena, ki razbijata predvidljivost. Ne pustita, da bi se pesmi ustalile. S himno plošče Blackjazz Rebel, ki je izliv zvestobe in privrženosti iznajdenemu samoniklemu hibridu, se odpre druga polovica plošče. Če prva nemilosrdno nagovarja, v drugi padejo na »ploh« še kompleksnejši projektili, po katerih je jasno, da Norvežani še niso rekli zadnje besede.