Umetnica Tina Drčar bo na retrospektivni razstavi Z glavo skozi zid, ki jo bodo v petek odprli v galeriji Alkatraz – ta je del avtonomne kulturne cone Metelkova, kjer Drčarjeva tudi sicer ustvarja – ponudila prerez svojega desetletnega delovanja. Na razstavi se bo ob tem zgodil še en pomemben moment: iniciacija avtorstva. »Delam in sem uspešna, ampak od svoje umetnosti ne preživim,« pravi Drčarjeva. »Kot avtorica dobim premalo, medtem ko si drugi mojo umetnost lastijo kot street art. Kdor koli pride na Metelkovo, jo lahko fotografira, opremi s temi motivi naslovnico svoje knjige, časopisa ali televizijske oddaje, in ob tem ne navaja avtorja poslikave. Moja umetnost je povsod, avtorstva pa nikjer. Z razstavo Z glavo skozi zid poskušam javnosti končno pokazati, kdo je avtor teh podob.«
Avtorstvo na ulici
Street art umetniki niso obsojeni na anonimnost, čeprav so njihove umetnine javna last. »Saj lahko mojo sliko nekdo prebarva, če bo ustvaril nekaj boljšega, toda avtorstvo je v obeh primerih jasno. Točno se ve, kaj je ustvaril recimo Keith Haring, ki je slikaril po New Yorku v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ali kaj prav zdaj počne Banksy.« Haring in Jean-Michel Basquiat sta bila pionirja street arta v New Yorku, Basquiat pa sploh prvi, ki je grafite postavil v galerijo. Takrat so jih bombardirali z očitki, da to ni umetnost, je bil pa to prelomen trenutek v umetnosti grafita.
Pri nas je street art ta hip prava modna muha, tudi za mainstreamovske galeriste; prišel je z glasbo, s punk rockom in rapom, in ni samo umetnost, temveč način življenja. Grafit je včasih v Sloveniji imel angažirano noto, v zadnjem obdobju nima več te funkcije. »Biti grafiter danes pomeni furati svoj egotrip,« pravi Tina Drčar. »Pustiš svoj madež povsod, kjer lahko, in nič globljega od tega. Da ne posplošujem preveč, seveda imamo avtorje, ki izstopajo z svojimi uličnimi remake deli in sporočilno noto. Toda sama nisem grafiter in ne špricam po stenah; jaz slikam. Učim pa mulce v Šutki, romskem naselju v Makedoniji, kako se šprica grafite, skratka kako se reže šablone. Grafit me zanima, seveda, ni pa to moj medij.« Diplomirala je na Visoki šoli za risanje in slikanje v Ljubljani pri profesorjih Marku Butini in Tanji Mastnak, in to ravno na temo Grafiti in grafitno slikarstvo.
Tino Drčar navdihuje bogata zgodovina grafita, street arta in stenskega slikarstva. Zanjo sta oljna slika in grafit v umetniškem smislu enakovredna; pomembna je ekspresija nekega izdelka. »Moja umetnost je velika v smislu, da sem ženska, kajti moje delo so tudi gradbeniška dela, postavljanje odra, plezanje, skratka višinsko delo,« pravi stenska slikarka. Marsikdo ji niti ne verjame, da je, drobna kot je, velike slike na stenah in pročeljih AKC Metelkova ustvarila sama; tudi v svetu je med street art umetniki malo žensk. So grafiterke, umetnice velikih formatov pa so v manjšini.
Vznemirjajo jo etno motivi, vzorci nasploh, ustvarja ploskovito z globinskimi vizualnimi poudarki, barvno kontrastno in intenzivno, uporablja konture, slike so nasičene z informacijami in se gibljejo med estetiko lepega in grdega. Njene poslikave pripovedujejo njeno življenje, zgodbe so družbeno kritične, realne, eksistencialistične.
Urbane likovne intervencije
Ustvarjati je začela v tandemu z Binetom Skrtom, atelje sta imela v nekdanjem Kolizeju, dokler ga niso porušili, in ko sta ostala brez prostora, sta pred desetletjem prišla na Metelkovo. Na zid sta naslikala legendarni Mrtvaški ples, po mnenju mnogih je to še vedno najboljša stenska poslikava v Ljubljani, in metelkovce prepričala do te mere, da se je našel atelje tudi zanju. Sicer v zelo dotrajani stavbi, imenovani Hlev, tako da je bilo treba naprej vse pozidati – in še zdaj je statika objekta vprašljiva. Potem sta se lotila poslikave tako imenovane Male šole oziroma Akvarija, kar je sodilo v praktični del njunih diplomskih nalog. Ko so leta 2005 na Metelkovo prihrumeli bagri in Malo šolo porušili, so uničili tudi njuno delo. Pritožbe so bile zaman, odškodnine nista dobila. Takrat je sicer več Ljubljančanov priskočilo na pomoč, tudi z donacijami, kot recimo Svetlana Makarovič. Slikarski tandem je po tem razpadel, je pa za sabo pustil poslikavo Apokalipsa, streho kluba Gromki in Vitraj na stavbi Hleva. Njuni slikarsko in barvno bogati kolaži, nekakšne groteskno domišljene likovne interpretacije, so se strnile na razstavi Črno-beli svet.
Drčarjeva tako že od začetka sodeluje pri projektu Urbani likovni prostori, kjer gre za umetniške posege na stavbah in javnih površinah Metelkove, in v tem sklopu so nastale skoraj vse njene javne avtorske poslikave, med drugim Deka iz Šutke, Rajčeva ograja, Ognjišča za Staneta in Kopalnico ima. Najbolj sveža sta letošnja projekta Paviljon – Pahljača in Vetrnica – Zmajeva roža, pri katerih sta sodelovala tudi Edvin Dobrilović in Rajko Miladić; po umetničinem posegu so hladne kovinske konstrukcije oživele. Paviljon – Pahljača je nadaljevanje Rajčeve ograje z znakovnimi motivi, ki spominjajo na risarski svet Keitha Haringa. Koncentracija umetničine moči je v linijah in geometrijskih vzorcih, ki poudarjajo čistost vizualnega videnja, pravi kustosinja Jadranka Plut, sicer umetniška vodja galerije Alkatraz. Vzorci se smiselno prelivajo, enostavna črta ustvarja znake in simbole, stilizirane oblike pa delujejo brezpredmetno in spominjajo na mozaične dekoracije.
Umetnica estetsko oživlja tudi druge predmete: pručke, namizna svetila iz recikliranega materiala v sklopu projekta Svetlobna gverila, vrsto let je izdelovala tudi unikatne plakate za koncertni cikel Defonija. Letos je v sklopu 14. festivala Rdeče zore razstavila instalacijo desetih črno-belih fotografij in torza pod naslovom Umreti za življenje; Drčarjeva je poleg idejne zasnove oblikovala tudi kostume in sceno, avtor fotografij je Ilija Terah, torzo pa je oblikoval kipar Boštjan Novak. Serija fotografij bo na ogled tudi v Alkatrazu.
Metelkovska scena se je skozi leta spremenila. Postaja bolj mesto žuranja kot ustvarjanja, vanjo je prodrl kapitalizem, čemur Drčarjeva pravi »MTV Metelkova«; znašla se je v drobovju nekega sistema. »Šanki služijo na račun nas umetnikov, ki smo Metelkovo naredili vabljivo, atraktivno,« pravi. A priznava, da takšne izkušnje pravzaprav potrebuje za svoje ustvarjanje; od nekdaj so jo zanimali skvoterski prostori, ljudje z margine, vedno se znajde nekje med njimi. »Enkrat bom seveda ta krog presekala in zapustila Metelkovo kot prostor svojega delovanja. Morda bom šla v tujino, ker sem drzna, ker si upam; kar delam, delam dobro, in vem, kaj delam. Je pa seveda težje, če nimaš za sabo rezimeja pravih ljudi.« Nedvomno je, da se v umetničinem življenju in ustvarjanju zaključuje neko obdobje in začenja se novo, zato retrospektivno razstavo doživlja tudi kot odskočno desko za naprej; posveča jo pokojni Tami in življenju.
