Da je izvršilni odbor OKS za mesto vodje olimpijske reprezentance imenoval Ulago, je bilo na prvi pogled presenetljivo. Znano je namreč, da o nekdanjem prvem možu smučarske zveze ni imel najboljšega mnenja najvišji funkcionarski mož slovenskega športa Janez Kocijančič. Zato se je prvič v zgodovini zimskih olimpijskih iger zdelo logično, da bi lahko vodja slovenske delegacije prišel iz drugih, ne smučarskih krogov. Ker so se na največje tekmovanje uvrstili hokejisti, se je ponujalo kot na pladnju, da bi lahko prestižna funkcija (doslej so je bili deležni le trije funkcionarji – po enkrat Janez Zajc in Tone Vogrinec ter štirikrat Stane Valant) pripadla nesmučarski športni panogi. Za to, da ni bilo tako, je bržčas krivo dejstvo, da je bil v času odločanja predsednik hokejske zveze Matjaž Rakovec v kazenskem postopku. Naslednja seja izvršilnega odbora OKS bo prihodnji mesec, na njej pa bodo člani najverjetneje razpravljali tudi o novem vodji. Ker Ulaga ni več predsednik smučarske zveze, ni nobene potrebe in logike, da bi ostal vodja doslej najmočnejše slovenske olimpijske delegacije.
Od Ulage bi bilo pošteno, da se vsaj za nekaj časa umakne iz smučarskih krogov, saj na začetku olimpijske sezone z izjavami, da je še vedno predsednik smučarske zveze, seje nepotrebno negotovost. Čez štiri dni se bo že začela tekmovalna smučarska sezona, posledična nervoza pa je pri glavnih akterjih velika. Ali pa naj Ulaga enkrat za vselej dokaže, da je za vse smučarske težave kriv izvršilni odbor smučarske zveze, kar mu ves čas očita. Prej kot to se bo najbrž zgodilo, da bo v javnost prišla še kakšna informacija o Ulagovih »nepopisno žejnih žepih«. In takšen scenarij bi bil tudi najbolj pošten. Le z resnico bo lahko smučarska zveza, ki ogromno denarja od več kot desetih milijonov evrov proračuna prejema iz javnih sredstev, pometla pred svojim pragom. Četudi bodo posledice boleče.